nedelja, 20. julij 2014

Plevel zraste samo tam, kjer pšenica že obstaja

16. navadna nedelja

Danes nam Bog odgovarja na tolika vprašanja, ki si jih zastavlja človeško srce, ko opazuje zlo, vojne, podkupovanja, krivice, nesreče, bolezni ... "Kje je Bog? Zakaj vse to dopušča?" In srce bi se uprlo in zaključilo, da je temu Bogu resnično vseeno.

Modro srce pa se ob takem zaključku ne ustavi, ampak vpraša in prisluhne. In Gospod da odgovor.
On, ljubitelj življenja, vidi in sliši vse. A prav zato, ker je ljubitelj življenja, je človeku, vrhuncu stvarjenja, podaril svobodno voljo. S tem je Bog tvegal vse, tudi sebe. A ni nikdar preklical svoje odločitve ljubezni. Do človekove volje ostaja vselej spoštljiv in ponižen. Pušča svobodo, tudi takrat, ko človek izbere zlo, ki se skrivoma pritihotapi v njegovo srce.
Ker je gospodar moči in ker vsemu gospoduje, stori, da vsemu prizanaša. Zato ne bo Bog nikdar nasilen. Svojo vsemogočnost kaže s svojim usmiljenjem in velikim upanjem, ki ga daje vsakemu. Do konca. 
Zato pšenica in plevel. Skupaj. Na isti njivi.

To pa ne pomeni, da Bog spregleda in pozablja krivice, nasilje, vojne in zločine, kar je prvi ugovor vseh "pšenic". Jezus je jasen. Pride čas, ko bo vse tam, kjer mora biti. Plevel uničen, pšenica shranjena. Pride čas, ko bo zlo dobilo svoje in prav tako dobro.
Kajti vsako, tudi najmanjše dejanje ljubezni, se bo v kraljestvu Očeta zasvetilo kakor sonce. Tudi ali pa zlasti takrat, ko je bilo to dobro na svetu skrito in prekrito s tolikimi krivicami. S plevelom, ki vedno povzroča hrup.
Hrup, nasilnost in dokazovanje moči mora kazati tisti, ki ne verjame v svojo vrednost. To beremo že v knjigi modrosti. In zlo ve, da je premagano, ve, "da nima prav". Zato pa se mora vedno prikazovati kot glasnejše in močnejše.

Nasprotje temu je Bog, ki nas uči jezika ljubezni. Tistega čutečega, spoštljivega, prizanesljivega. Nikoli kričečega in nikoli trenutnega. Sovražnik pride naskrivaj, za trenutek, medtem, ko ljudje spijo, naredi svoje in izgine. Pusti strup, plevel, težo, razočaranje, obup. Dobro prihaja nenehno, podnevi in ponoči, nevsiljivo. Dobro je vedno konstantno. Prihaja pa v majhnih stvareh. V drobnem, ki ima neizmerno moč.

Drobno seme, ki pada v obilju na vse vrste terena, v vsa srca. Podobno gorčičnemu zrnu, ki je sicer najmanjše izmed vseh semen; ko pa zraste, je večje ko zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in prebivajo na njegovih vejah.
Ali kakor kvas, manjšina v obilici moke, ki pa ima moč, da prekvasi vse.

Pri vsaki maši molimo: "Gospod, reci le Besedo in ozdravljena bo moja duša".
Dovolj je ena drobna Božja beseda, ki spremeni vse. Dovolj je srce, ki sprejme in veruje. To je človek, ki jemlje Boga zares. Tak človek je kakor mogočno drevo, ki nudi senco vsakemu, to so ljudje, ki zares ob katerih se da odpočiti. To so ljudje, ki so dovolili, da je majhno dobro preželo vse, kajti vse, kar je od Boga, vedno najde pot.

A kot smo slišali, najde pot vselej tudi zlo. Vsak od nas pozna to bitko.
Zanimivo je, da se sovražnik pojavi potem, ko je dobro že vsejano in raste.
Hudo se vedno pojavi tam, kjer nekaj dobrega že obstaja. Skušnjava napada tam, kjer je nekaj lepega in svetega in ne tam, kjer ni ničesar. In ker napada dobro, mora vsaj nekoliko posnemati to dobro, zato bo zlo sprva prišlo zelo tiho, naskrivaj, neopazno. Iznenada. V neštetih preoblekah lepega in v neštetih obljubah dobrega. Za nekaj časa potihnilo, nato pa ob pravem času naredilo potreben hrup.

Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Zanimivo. Ne prej, ampak takrat, ko gre zares. Takrat, ko nastopi čas žetve, čas odločanja, čas izbiranja, čas, ko smo se v življenju poklicani podariti. Konkretni (O)sebi, konkretnemu (O)dnosu. Čas, ko gre v zakonu zares. Čas, ko gre v družini zares. Čas, ko gre kjerkoli zares!
Takrat začne ta ljuljka, ki je do tega trenutka delovala dokaj mirna in tiha ali pa sploh nismo vedeli, da obstaja, razgrajati. Ko gre zares, pokaže vse svoje moči. Pravzaprav se oglasi vedno, ko se nekdo odloči za dobro in lepo. In bolj kot se pšenica krepi, bolj ljuljka besni.

"Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?" Drža, ki jo pozna čisto vsak izmed nas. Tudi nase in na svoje slabosti bi se najraje spravili kakor jastrebi. V sebi bi radi uničili vse, kar spominja na šibko, boleče, ranjeno, grešno. Dokler ne bi ostala le še pšenica! Sterilna pšenica.

Kajti z ruvanjem ljuljke, se vedno izruva tudi nekaj pšenice. S tem, ko poskušamo priti do popolnega obvladovanja svojih napak, postajamo sterilni povprečneži. Brez strasti, brez ognjevitosti, brez življenja. In grobi.

Bog, ljubitelj življenja, pa ne prenese ne grobosti ne sterilnosti. On ljubi življenje z okusom. On ljubi vsak del našega srca in življenja. Tudi grešnega in nepopolnega. Zato je prišel.

In kar je najlepše ... Duh sam prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. Nebeško kraljestvo je že v nas. Duh, ki daje rast, ki prosi za nas, je že v nas!

Ko bomo torej naslednjič hoteli vreči atomsko bombo na vse, ki delajo krivično, na vso hudobijo in zlo tega sveta, se spomnimo, da je resnična moč drugje. V Bogu, ki; Kadarkoli hoče kaj storiti, mu je mogoče. On je Vsemogočen. A prav zato, ker ima moč, jo nikdar ne zlorabi. Nikdar je ne dokazuje, nikdar je ne uporabi proti človekovi svobodi. Daje čas.

On nas sprejema v celoti našega bitja, z dobrimi in senčnimi stvarmi, z našimi atributi in porazi, z našo pšenico in ljuljko. Vabi in seje. Da bi se krepila pšenica, ki že v drobnem skriva izjemno moč. To je tista moč, ki se ji ni potrebno dokazovati, ker ve, da je že zmagala.








Ni komentarjev:

Objavite komentar