Mt 8, 28-34
Res je, da je zlo tisto, ki bo vedno glasnejše od dobrega, vzbujalo bo hrup in zahtevalo veliko prostora. Res pa je tudi, da smo običajno osredotočeni na negativno, na zlo. Prej ga vidimo, prej opazimo in raje o njem govorimo!
A dobro je tisto, ki nosi pečat Božjega, zato je tudi tako nežno, milo, tiho, spoštjivo. Čaka in se ne vsiljuje. Običajno se je potrebno za to, da bi dobro videli in opazili, zavestno odločiti in stopiti v ponižno držo sprejemanja in poslušanja.
In k temu nas danes kliče prerok Amos. Iščite, kar je dobro, ne, kar je hudo, da boste živeli. Kajti življenje je tam, kjer je kisik, tam, kjer se diha, kjer je dobro, kjer se pretaka ljubezen. Sovražite hudo in ljubite dobro.
Res, potrebna je odločitev za držo občudovanja, čudenja. Odločitev za to, da bomo Gospodu pustili, da stori svoje. Kajti sami ne moremo očistiti oči, ki so zaznamovane z grehom, krivicami in bolečo preteklostjo. Potreben je dotik Boga. Potrebno je, da se našim možganom, ki so obsedeni z negativnim, z zlim, z morečimi mislimi, približa sam Kristus.Velikokrat smo tako zastrupljeni s pričakovanjem najslabšega, da postanemo kakor tista dva divja obsedenca, ki ne pustita nikogar več mimo po tisti poti.
In res sebe večkrat tako pustimo napolniti z mislimi Nasprotnika, da skozi nas ne spustimo več misli Boga. Misel Boga pa je tista vedno upajoča, tista, ki vedno prinaša nekaj lepega, veselega in dobrega!
Misel Boga prežene misli hudega, ki nas s svojim grozečim sporočilom želijo utopiti. Kakor tisto veliko čredo svinj. Zlo želi človeka potegniti v globino, v praznino. Grozi in vpije, kakor valovi in veter sredi viharja, ki so ga včeraj doživljali učenci. In potrebno je bilo, da so "zbudili" Jezusa, mu naredili prostor v svojem čolnu življenja. Takrat šele so dopustili, da je zlo potihnilo, da se je morje, ki v svetem pismu simbolizira vse grešno, umirilo in je nastala velika in globoka tišina.
A tudi te tišine se večkrat ustrašimo. Miru se ustrašimo. Ker nas presega in ker vemo, da je bila na delu Božja roka ob kateri zaradi vsega veličastva prav vztrepetamo. V tej globoki tišini, ko utihnejo vse naše misli nesrečne prihodnosti in še bolj nesrečne preteklosti, se zgodi Božji glas sedanjosti.
Zgodijo se velika Božja dela. Tako velika, da kar težko verjamemo, da lahko doletijo tudi nas. Zato skupaj s prebivalci Gadarske dežele velikokrat prosimo Jezusa, naj odide iz naših krajev, družin, življenj. Saj ne naglas, saj ne direktno, ampak z jamranjem, aktivizmom, stalnim beganjem in prepričanjem, da mi nismo pravi naslov za srečo.Naša nevera Bogu zapira pot.
A samo danes imamo in samo danes ga lahko prebudimo in prosimo, da ostane pri nas. Da zapreti vsem grozečim valovom in vetrovom naših strahov, vsem zlim duhovom, ki nam nenehno šepetajo, kako nismo ljubljeni niti potrebni niti željeni ... In ko nastane tista velika, globoka tišina, se je ne ustrašimo, ampak prisluhnimo. Ker ima Bog za nas dobre novice!
Ni komentarjev:
Objavite komentar