Mt 9, 9-13
"Poslušajte to, vi, ki požirate siromaka, in bi se radi znebili slabotnih v deželi", pravi prerok Amos.
Vsi imamo to težnjo. Da bi se znebili vsega, kar je v nas in v drugih slabotnega, ranjenega, šibkega. Radi bi se znebili vseh cestninarjev in grešnikov, ki se kar od nekod prikradejo k naši mizi in v naše srce.In to ravno takrat, ko bi se radi pokazali najlepše, najboljše, najprijetnejše, naj ...
Bojimo se teh cestninarjev, bojimo se tistih delov nas samih, ki niso močni, ki ne zmorejo sami, ki iščejo, hrepenijo, potrebujejo ... To so tiste stvari, ob katerih moramo priznati, da nismo in nikoli ne bomo samozadostni. Da nekoga in Nekoga potrebujemo.
In farizejev v nas, ki tega ne prenesejo, ne manjka. Tako začnejo preganjati vse, kar je slabotnega. In včasih počnemo to tako dolgo, da se iztradamo in izgubimo. In ne vem koliko tega je poznal Matej za svojo mitnico. Najbrž je vedel, kaj pomeni izgubiti smer, pomen, globlji smisel, vedel je, kaj pomeni biti lačen Besede. Kaj pomeni biti šibek in potreben. Matej je pri mitnici sedel. Bil je v statičnem stanju, brez gibanja, brez dinamike, brez življenja v sebi. Mimo pa je šel Jezus.
Jezus je torej hodil, bil je v gibanju, bil na poti. Gibanje predstavlja rast, zorenje, dogajanje, predstavlja življenje. In to je Bog. Izvir živjenja, ki hoče vrniti življenje tam, kjer je nekaj umrlo in kjer je nekaj slabotnega. On noče tega slabotnega iz nas izgnati, noče spregledati, nasprotno, prav slabotni del postane vstopna točka za Boga. Tam edino najde odprta vrata. Pri cestninarjih in grešnikih v nas, kajti Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni.
Za razliko od farizejev, ki so bili polni lastnih besed in so mislil, da nikogar ne potrebujejo, je Matej vedel, da je prazen. Postal je lačen Besede. Zato jo je lahko tudi takoj zaslišal, predvsem pa vzel zares.
"Hodi za menoj!"
In je šel. Dopustil je, da je Beseda zanj postala Izvir novega in tista, ki mu je vrnila gibanje.
Kako lepo bi bilo, ko bi svojo utrujenost več ne skrivali za navidezno močjo in pogum, da svojih cestninarjev in grešnikov več ne bi pošiljali stran, se jih sramovali in odganjali, ampak prav k njim spustili Milost, usmiljenje. To pomeni pustiti, da utihnejo besede in se oglasi Beseda, kii edina vrača življenje, gibanje in smer.
Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bom poslal v deželo glad, ne glad po kruhu in ne žejo po vodi,
marveč glad, da bi slišali Božjo besedo. In ko bomo ta glad prepoznali in ga le vzdržali dokler Nekdo ne spregovori, ne bomo več sedeli pri mitnici in kupčevali s svojim življenjem, ampak bomo upali stopiti na pot in začeli zares živeti. V gibanju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar