Mt 10, 24-33
In prav njih se bojimo. Ljudi. Ker lahko ranijo, prizadanejo, ponižajo, izdajo, prevarajo ... In vendar Jezus ponavlja, naj se jih ne bojimo. Kako ne?
Šele ko pogledamo v pravo globino, spoznamo, da polje našega bojevanja ni drugi. Napake, ki jih dela naš bližnji, krivice in vse, kar boli, še vedno niso pravo polje naše bitke.
Pravo polje, kjer se bojujemo za zmago dobrega, je vedno naše srce. Tam notri poteka resnična tekma. Tam vedno poteka finale. Med dobrim in slabim. Kajti samo v našem srcu imamo moč, da stvari spreminjamo in odpiramo dobremu. Na to, kako se bo odločil drugi, nimamo moči, imamo jo pa pri tem, kaj se bomo odločili mi sami.
In človek, ki sredi vsega zmore videti, da je njegovo lastno srce pravo polje delovanja in bojev, je človek, ki lahko postane kanal milosti. O tem beremo v prvem berilu, kjer je prikazan prerokov poklic.
Izazija se zave, da je on prvi tisti, ki ima nečiste ustnice. Ve, da jih imajo tudi drugi, ve pa tudi, da lahko nekaj spremeni le pri sebi. In to ne v svoji moči, ampak v moči Gospoda. To predstavlja tisto žareče oglje, vzeto z oltarja. Ko se dotakne njegovih ustnic, je preroku vzeta krivda, izbrisani so mu grehi in njegove ustnice so čiste. Njegovo srce je čisto in pripravljeno, da se odzove na vabilo: "Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?"
Samo človek, ki spozna pravo polje svojega bojevanja, tisti, ki sprejme, da sam nima moči spreminjati druge, ve, da tudi drugi nimajo moči nad njim. Zato se jih ni več potrebno bati.
Njegovo srce je drugje, pripeto je na Boga, ki edini ve, kaj je v globini src.
Zaupati Bogu, da smo mu dragoceni, veliko bolj kot mnogo vrabcev, Bogu, ki pozna vsak naš las oziroma vsako naše vlakno in celico, ki pozna vse skrite solze in boje, napore in zmage, zaupati Njemu, ki vsemu daje vrednost, pomeni postaviti vse na pravo mesto. Tudi ljudi. Zato Jezus spodbuja, naj se ne bojimo tistih, ki dejansko nimajo moči nad nami. Naj se pa bojimo resničnega nasprotnika.
Tistega, ki se bojuje za naša srca. Da bi jih usužnjil in zaprl pred milostmi. Tistega, ki nas želi zavesti z lažjo, ker je oče laži. A prav v tej tekmi nismo sami. Učenec je prežet s svojim Učiteljem. Ni tisti, ki gre nad, naprej, ni tisti, ki prehiteva Učitelja, čeprav bi to zelo rad, ampak je tisti, ki ostaja v Njem. Ki pije, posluša in občuduje Učitelja, da bi postajal vedno bolj kakor On.
In tak učenec ve, da tudi vsa njegova moč izhaja iz Njega, ki mu želi biti podoben.
Če pa vsa naša moč izhaja iz Njega, kaj nam more storiti človek?
Ni komentarjev:
Objavite komentar