... ker si to prikril razumnim in modrim in razodel malim.
Prikril razumnim in modrim. Lahko bi rekla tistim, ki mislijo, da to so.
Vsa Beseda se danes vrti okrog tega, kdo kaj vodi.
Človek, kot vedno, misli, da je on glavni in prvi. Pred Bogom, ki je na dopustu (celo leto) oziroma je na varni razdalji nekje tam gor, med svetniki. Pogoste zgrešene podobe in predstave človekovega razuma, ki se mu po vrhu še kažejo kot razumne in modre.
V prvem berilu preroka Izaija Gospod pokaže, kako je Njegovo vabilo običajno jasno in omogoča, da po njem spoznamo, kaj nam je storiti en korak naprej. Človekovo srce pa hoče hitreje naprej, hoče prehitevati in naredi po svoje. Na koncu pa govori: "Z močjo svoje roke sem to izvršil in s svojo modrostjo, ker sem razumen. Premaknil sem meje ljudstvom, oplenil njih zaklade in kakor mogočni prekucnil prestolujoče. Kakor gnezdo je zagrabila moja roka bogastvo ljudstev. Kakor se poberejo zapuščena jajca, tako sem vzel vso zemljo, ne da bi kdo ganil s perutmi, odprl kljun ali začivkal."
Človek je velikokrat tisti, ki hoče dokazati svojo pomembnost in veljavo, kakor da ne bi nikdar vedel in spoznal, da je vsa njegova vrednost skrita prav v Bogu, ki je edini moder in razumen.
Zato Bog upravičeno dalje sprašuje: "Ali se baha sekira proti njemu, ki seka z njo? Ali se postavlja žaga proti njemu, ki jo vleče? Kakor da bi šiba vihtela njega, ki jo dviga! Kakor da bi palica dvigala njega, ki ni les."
Mislim, da se občasno še Bog sam čudi prevzetnosti človeka, ki se pusti zavesti in verjame, da zmore in lahko kar sam. Je kakor glina v lončarjevi roki, ki Lončarju ukazuje, kaj in kako mora z njo ... kakor da ne bi nikoli vedel, da je ustvarjen in daživi le toliko, kolikor ostaja v občestvu s Stvarnikom.
Zato je Jezusovo veselje toliko večje, ko odkrije resnično male ljudi, tiste, ki so v Božjih očeh veliki. To so tisti, ki dobro vedo, da je vse le dar, da je vsaka modrost in vsaka razumnost čisti dar Očeta.
Jezus daje zgled. On vedno najprej živi, potem šele uči. In pravi: "Vse mi je izročil moj Oče". Kot Sin se zaveda, da sam ne more ničesar storiti, da je nujen njegov stalen in živ odnos z Očetom, ki mu vse podarja in daje v roke... S tem nam razodeva tudi našo resnico! Spomni nas, da je tudi naša vrednost, naša velikost in modrost ravno v tem, da se zavemo od koga smo vse prejeli, komu pripadamo, iz koga smo izšli in h komu se vračamo. Naša živost, razumnost in modrost je v tem, da živimo kot tisti, ki vedo, kje je Izvir, ki edini more prinašati čiste vode.Brez prestanka. V suši, v dežju, v potresu in strelah življenja.
In zakaj bi se še naprej delali pametne in pili iz plastenk, če vemo, kje in kdo je naš edini Izvir?
Nadaljevanje sledi zvečer ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar