Mt 10, 34-11,1
Ponedeljek
Kako jasna in na trenutke "boleča" je beseda Boga, ki postavi pred nas zrcalo, da bi videli svoje življenje in pogledali ali je v vsem tudi kaj vsebine.
Naveličal sem se žgalnih daritev ovnov in tolšče pitane živine; krvi bikov, jagnjet in kozlov ne maram.
Ko prihajate gledat moje obličje, kdo terja od vas, da teptate moje dvore? Ne darujte več nevrednih daritev! Kadilo mi je gnusoba. Mlaja, sobote, poziva k prazniku: ne prenesem zločina in praznika. Vaše mlaje in vaše praznike sovraži moja duša; v breme so mi postali, naveličal sem se jih prenašati.
Ali ni res dovolj naših praznih molitev, kjer samo izgovarjamo formule, v njih pa ni vsebine? Dovolj obiskov slovesnih maš samo zato, ker bo tam več ljudi in bo vse "bolj pomembno" a morda brez srca, dovolj suženjstva vsakodnevnim navadam, ki ne prinašajo nič dobrega, predvsem pa v njih ni konkretne vsebine?
Ai ni dovolj navideznega smeha in smejočih praznih odgovorov na vprašanja ljudi: "Kako si?", če v njih ni resnice in ni vsebine.
Dovolj iger pretvarjanja in iger, kjer je vse le navidezno, v notranjosti pa nekaj drugega.
Zakaj ne bi bili samo preprosto pristni? Take nas Bog želi. Take nas je ustvaril. Take nas pogreša. In verjamem, da tudi mi med seboj pogrešamo prav tega - pristnosti.
To je tudi tisto, kar Jezus razlaga v evangeliju, ko pravi, da ni prišel na svet, da prinese mir, ampak meč. Da loči sina od očeta in hčer od matere in snaho od tašče.
Ker nas vabi v živ in pristen odnos. Ena na ena.
In ko ta odnos postane pristen in enkraten, nujno pelje po zelo specifični poti. In ta pot bo na trenutke morda drugačna od poti, ki si jo za nas zamišljajo drugi. Ravnanje in reakcije, ki jih bo iz nas izvabljala Beseda, bodo morda zelo drugačne od tega, kar bodo pričakovali drugi. Hoditi za Gospodom, poslušati in živeti Besedo nujno pomeni razočarati ljudi. Tako ali drugače. Morda ali zlasti še domače.
Ker smo pozabili, da smo vsi najprej sinovi in hčere nebeškega Očeta in ne le zemeljskih staršev. Ta nebeški Oče pa o nas sanja veliko več in veliko lepše stvari, kot si jih naš razum sploh upa predstavljati. Zato pa nas vabi v Odnos. Da bi nam lahko razodel svoje sanje.
A pred tem je potrebno najprej izpustiti svoje. Dovoliti, da jih Gospod preoblikuje in iz njih izkristalizira najlepše.
Kdor najde svoje življenje, ga bo izbubil; in kdor svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo našel.
Jezus nas vabi v intenziven odnos, vabi nas, da ga postavimo pred vsak drugi človeški odnos, tudi pred tistega, ki mu najbolj "konkurira", to je odnos s svojimi starši.
Tega pa nam ne govori, da bi nam karkoli vzel. Daleč od tega. Govori nam zato, da bi si upali kaj izpustiti, dovoliti Njemu, da prevzame Besedo in vodi in se tako raje naučili čuditi stvarem, ki jih pripravlja za nas!
Bog nikoli nič ne jemlje. Če kaj prosi, prosi zato, da bi nam podaril še nekaj veliko lepšega!
Ni komentarjev:
Objavite komentar