BB, ki smo jo brali v četrtek, je le nadgradnja "sredine BB". Kakor bi Bog želel imeti z nami nekaj ur katehez o tem, kako je čas, da izpustimo in dovolimo ... Njemu, da vodi in sebi, da se ob tem odpočijemo.
Steza pravičnega je ravna, uravnal si pot pravičnega.
Ko Bog sme voditi prvi, je breme lahko in njegov jarem prijeten. To bi moralo biti vodilo naših dni. Takrat, ko Bog hodi prvi v našem življenju, se steze in poti kar nekako izravnajo, četudi so navidez ukrivljene. Postanejo smiselne, imajo pomen, vsako naše dejanje dobi drugačno težo in prav zato postaja lahko.
Mi pa nasprotno, radi vodimo, načrtujemo in hočemo vse izpolniti sami. Kaj se zgodi? Izmučeni in razočarani, ker naše načrtovanje in projekti niso prinesli pričakovanega sadu, postanemo ljudstvo, ki ga opisuje prerok Izaija.
Kakor se mati pred porodom zvija, vpije v svojih bolečinah,
tako smo bili pred teboj, Gospod. Zanosili smo, se zvijali;
porodili smo veter. Deželi nismo prinesli rešitve in niso se rodili prebivalci svetu.
Prej ali slej vsak zgolj človeški napor pride do te točke. Ko spoznamo, da bi se kar sami oklicali za rodovitne, "noseče", pripravljene na porod in prepričane, da bo naš načrt in razmišljanje prineslo rešitev mnogim. Pa se znajdemo v stiski, ko se naenkrat ozremo okrog in samo vprašamo: "Bog, si še tukaj? Kje si?" In pred nami ni nikogar. Bog je takrat za nami. Ker želimo, da On sledi našim korakom. Stoji za nami in ljubeče čaka, da se bomo ustavili in ga ponovno začeli iskati. Hrepeneti po Njem, ki se sam noče vsiljevati.
Gospod, v nadlogi smo te iskali, smo vpili zaradi stiske, ko nas je zadela tvoja pokora.
Vidi nas, izmučene, utrujene in obtežene, kako ne razumemo več nič in kako zmedeno iščemo pot iz stiske.
Pa se oglasi: "Pridite k meni ...učite se od mene, da boste našli mir svojim dušam." Mir, ki ga sleherno bitje tega planeta nenehno išče in po njem hrepeni. On ga pozna, On ga lahko podari.
Spustiti Boga na svobodo, pustiti, da hodi pred nami in vodi, pomeni dovoliti našemu srcu, da razvije krotkost in ponižnost. Da prizna, kako samo nima odrešenja niti počitka.
Pomeni, da prizna, kako potrebno je prisluhniti Glasu in Previdnosti, ki izvršuje svoje velike načrte. Medtem pa je človek poklican, da se posveti temu, kar pa je v njegovi moči.
To, da opravlja vsakdanje preproste, neprivlačne dolžnosti, ki čakajo, da jih izpolni.
Medtem pa ostaja odprto, mehko, krotko, toplo, pripravljeno spremeniti smer, kakor jo kaže Beseda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar