Se znati odpočiti

Prišlo je poletje, prihajajo dopusti. Čas, ko naj bi se odpočili. In zdi se mi, da nam ne uspeva najbolje. Včasih ali pogosto bi potrebovali dopust, da bi se odpočili od dopusta. Pomeni, da ne znamo več počivati.
Tako, zares počivati, v notranjosti, neodvisno od tega, kaj navzven počnemo ali ne.

Kaj pa Bog govori o počivanju? On sam je počival sedmi dan. Potem, ko je vse ustvaril, je vse ustvarjeno občudoval, kontepliral in ob tem užival. Ker je bilo zelo dobro in lepo.
In med tem lepim in zelo dobrim smo tudi mi, kar radi pozabimo.Bog nas torej gleda z ljubeznijo, veseljem in občudovanjem zaradi lepote tega, kar smo!

Počivati torej pomeni sprejeti lepoto. Ji pustiti, da seže do srca in razveseli.
Lepota pa se ne meri po tem ali je velika ali majhna. Lepota je preprosto lepa.
In ko to sprejmemo, ko sprejmemo, da smo ustvarjeni kot lepi, ko sprejmemo, da je to dar nam, se odpočijemo. Ker naposled vendarle doumemo, da je bitka za "veliko in majhno", brezpredmetna.

"Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek," pravi Jezus. Jezus ve, da si ga sami kljub vsem naporom, potovanjem, dopustom in trudu, ne moremo dati. Ker vedno znova zgrešimo bistvo.
Utrujeni, izmučeni smo od bitke za tem, da bi bili med velikimi, med pomembnejšimi. In ko naposled vendarle uspemo slišati Besedo, ki pravi, da Bog ljubi majhno, preprosto, krotko, ponižno, se pričnemo na vse pretege truditi, da bi mu ugajali po tej plati. In se spet borimo za to, da bi bili najmanjši, najponižnejši, najkrotkejši ... da bi le bili Bogu všeč in bi postali veliki.
Pred Bogom igramo nenehno predvolilno kampanijo! Kako naj torej ne bi bili utrujeni, če vsako Besedo obrnemo v nov izziv tekme in borbe za opaženost pred Bogom in ljudmi?!

In v tej borbi, nenehni utrujenosti, je največja prikrita herezija današnjega katolištva. V tem, da se nenehno bojujemo in trudimo, da bi si prislužili Boga.
En čas z vozovi, konji in bojnimi loki, kar pomeni s svojimi talenti, sposobnostmi in človeško močjo, ko pa slišimo, da Bog slavi majne in preproste, pa s trudom, da bi bili čim manjši, neopazni in skromni.
A še vedno smo v tekmi, še vedno v boju za opaženost. In kar je najbolj žalostno, še vedno smo utrujeni od kupovanja Boga. Vera pa je v tem, da sprejmemo to, kar nam je On že podaril!

Človek se odpočije šele, ko zares sliši, da je že velik. Ker je ustvarjen iz Ljubezni in za Ljubezen. V nas je izlit Božji Duh, prav tisti isti Duh, ki je Kristusa obudil od mrtvih.
In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih ...priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa. Torej? Potemtakem res nismo dolžniki mesu, da bi živeli po njem. 
Ni nam potrebno s svojimi talenti dokazovati in kupovati svoje veličine. Ta veličina je že v nas. Sveti Duh je že v nas, On moli v nas, dovolj je le, da se uglasimo nanj in se zavemo njegove prisotnosti. Dovolj je, da izpustimo iz rok lastna prizadevanja za moč in oblast ter raje v notranjosti pripravimo prostor za Glas, ki edini zmore voditi.

Dovolj je priti in se usesti k Jezusu, ki daje počitek in pogledati nase z Njegovimi očmi, ki gledajo kakor oči starša, zaljubljenega v svojega otroka. Temu otroku ni potrebno narediti nič, samo tam je in sprejema ljubezen staršev. Zato, kar je in ne zato, kar bo ali je naredil. Dojenčku ni potrebno osvojiti svojih staršev in če to dobro razumejo starši, ki so nepopolni, koliko bolj to velja za našega Očeta, ki je v nebesih.

Ni nam ga potrebno osvojiti, nasprotno, potrebno je dovoliti, da On osvoji nas! S svojim pogledom, ki odpočije.