Bog v malem

Jezus Kristus, kralj vesoljstva - 34.nedelja med letom

Kralj vesoljstva - predstavljamo si ga na oblakih, z veliko močjo in obdan z vojsko angelov.
In pozabimo, da je po vstajenju Njegovo poveličano telo učencem prepoznavno prav po ranah.

Kralj vesoljstva prihaja z ranami žebljev na sebi. Z znamenji, ki pričujejo, da je ljubil do konca, ker je iskal človeka, do zadnje luknje, v katero se je zatekel "oblačnega in temačnega dne".  Išče ga, ker si ta Kralj vesolja predvsem želi biti Kralj človeškega srca.

Ta pot iskanja ga je peljala do ponižanja, udarcev, križanja ... ker je prav v tem bil ta izgubljeni, razgnani, polomljeni in bolni človek. Če nas je hotel doseči, je moral za nami prehodil pot, ki smo jo prehodili sami. Naš greh je Njemu, kralju vesoljstva določal pot. In Ljubezen je tej poti sledila, četudi na križ, da bi našla svoj biser - človeka.

Na tem križu je ironično pisalo kralj. A za Boga biti Kralj vesoljstva resnično pomeni biti usmiljen in vsemu prizanašati, pomeni služiti do konca in se pustiti človeškim rokam, da opravijo, kar znajo. Samo ljubezen, ki je svobodna to zmore. Ker je samo v svobodi zmožna poslušnost. Jezus, ki ga danes na poseben način slavimo kot kralja, je svoje kraljevsko dostojanstvo pokazal preko svoje pokornosti Očetu. Do konca.

Apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom piše o tem, da bo potem, ko bo vse sovražnike položil pod svoje noge, svoje kraljevanje izročil Bogu Očetu in se bo tako tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem. Kakšna ponižnost in kakšna svoboda! Kralj vsega vesolja ostaja poslušen Očetu.
Kako pomenljivo za nas, ki smo zlorabili pojem svobode. Dejstvo je, da je vsak človek nekomu pokoren, ne more biti drugače. Če ni poslušen Bogu, komu je? Zahtevam drugega človeka, lastnemu "jazu", svojim nestabilnim čustvom? Ali kar horoskopu? Nekomu je poslušen.

Jezus nam je pokazal, v čem je resnična svoboda. Kje je resnično kraljevsko dostojanstvo. On sam je tisti, ki hoče prvi skrbeti za svoje. On sam hoče prvi za vsakim, ki tava. Hoče za vsakim, ki se je zapletel v trnje in se ranil. In pri tem ne misli na rane, ki jih bo prejel sam.

Izpoved Očetovskega srca je polna besed, ki ganijo:
" ... jih bom poiskal, jih rešil, jih pasel, jim dajal počitek, pripeljal nazaj, obvezal, okrepčal, obvaroval."
Koliko varnosti! Koliko nežnosti in koliko skrbi za vsakega posebej. Srce Očeta ničesar ne spregleda. Ko je iskal izgubljene otroke, je izkusil vse. Naše rane so narekovale Njegove rane. Zato pozna, kaj pomeni biti izgubljen, polomljen, bolan, izgnan ...

Se pustiti najti takemu Očetu, v vsaki "izgubljeni ovci" naposled rodi hrepenenje, da bi tudi sama prejela "srce Dobrega pastirja", ki išče in ki mu ni vseeno za nikogar.
Meja med biti "izgubljena ovca" in imeti "srce Dobrega pastirja" ni velika. In zdi se, da je oboje potrebno zato, da bi si upali ven iz okvirov, ven iz varnega okolja predvidenega. Da bi si upali tja, kjer so rane. Naše osebne in rane drugih. Mi se jih izogibamo, v Njem pa te rane ne morejo več strašiti niti ne zastrupljati. V Njem te rane dobijo nov pomen in postanejo znamenja, ki nas delajo prepoznavne Bogu.

Potrebno si je "umazati roke" in stopiti v nepredvidljivo, ven iz varnih struktur, k sebi in k človeku, ki je lačen in žejen pozornosti, ki je gol, ker je pozabil na svoje dostojanstvo, bolan, ker ne loči več ljubezni od njenih ponaredkov, v zaporu, ker je ujetnik lastnih načrtov, grobosti do sebe ali pritiskov službe in družbe.

Potrebno se je "okužiti" s srcem Očeta, ki nenehno išče, da bi v nas dokončno zasijalo kraljevsko dostojanstvo služenja. V malem. Kajti On je vedno v malem.