Se usesti v naročje Boga

Ponedeljek 31.navadnega tedna

Sicer je že četrtek, a pri Bogu teče čas drugače kot pri nas, zato je Njegova beseda aktualna vedno.
Ostajata mi ta milina in nežnost "ponedeljkove" BB.

Apostol Pavel nam predstavlja dva pogleda - Kristusov pogled in človeški.
Gledati znotraj Kristusa, pomeni videti čisto in resnično. Tam robovi niso ostri, tam ni nasilja in grobosti, tam so stvari zaobljene in mehke, kar pa ne, da niso razmejene. Gledati skozi Kristusove oči, pomeni imeti jasne meje, a združene z mehkobo.

Živeti v Kristusu pomeni uspeti ljubeznivo prigovarjati, pomeni živeti v sočutju in usmiljenju, pomeni imeti Duha med seboj, ki omogoča, da imamo kljub vsej drugačnosti in razlikam iste misli, isti cilj ...Samo Duh nas lahko dela enega duha in enega mišljenja, ker nas potaplja v Kristusovo misel, širšo, globljo, višjo in obsežnejšo od sleherne človeške misli. Tam je Njegovo veselje dopolnjeno.

Nasproti temu pa imamo človeški pogled, ki vidi omejeno, ozko, ranjeno ...zato je obsojajoč, strog, omejen, sterilen ...in včasih celo ubija. Znotraj.
Človeški pogled vodi do ravnanja iz prepirljivosti, zavisti in tekmovalnosti, pred čemer opozarja Pavel.

Skupnost je zato možna takrat, ko se vsak najprej postavi pred Božje oči in se samo pusti gledati. Se pusti sončiti pred Njim, ki edini vidi čisto. In takrat, ko duša (do)pusti, da se usede v naročje Boga in se tam kakor otrok v naročju svoje matere umiri, se ne boji več. Takrat odpade tekmovanje, borba za prva mesta, prepirljivost in prerekanje o tem, kdo je pomembnejši.

Tam v naročju si lahko samo tiho in preprosto si. Tam v naročju te ne briga ali si prvi ali zanji pred očmi sveta, ker je tam duša pomirjena in nasičena. In kar je najlepše, v to naročje lahko prideš ubog, pohabljen, kruljav, slep ...in si kljub temu ali prav zaradi tega objet.

Potem, ko srce izkusi lepoto Bližine, se mu ne da več bojevati in tekmovati za opaženost. Ker ve, da je že opaženo. Tako srce si upa biti zadnje. In ko gre iz tega naročja v svet, nehote opazi vse druge zadnje, majhne, nepomembne, pohabljene, kruljave in slepe ... In jih objame. S toplo besedo, z nasmehom, z dejanjem ...in se z njimi preprosto veseli življenja.

To je tista gostija, kjer odpade odvečno in ostane Objem. Gostija, ki jo "uradno povabljeni" spregledajo. Gostija, ki jo večkrat tisti del naše "perfektnosti" spregleda. Občuti in opazi pa jo "nepovabljen in nezaželen del" nas samih in drugih - tisti ubog, pohabljen, kruljav in slep ... V tem smo si vsi enaki, bratje in sestre.

To premore življenje znotraj Njegovih oči. Življenje v naročju Boga.