Navzven se zdi, da vsi živimo podobno - vsi jemo in pijemo, kupujemo in prodajamo, sadimo in zidamo ...občasno se kdo moži in ženi.
Vsi vstajamo in preživimo svoj vsakdan, napolnjen z veliko drobnimi ali večjimi obveznostmi. V čem je potem razlika? Zakaj bo samo ena izmed dveh, ki skupaj meljeta sprejeta? Zakaj bo izmed dveh na isti postelji en sprejet, drugi zavržen? Dva bosta na polju, en bo sprejet, drugi zavržen.
Med dvema navidezno enakima potema, pravi Jezus, obstaja velika razlika. V čem? Kje? Kako?
Ista vprašanja so se porodila učencem: "Kje bo to, Gospod?" On pa jim je rekel: "Kjer bo mrtvo truplo, tam se bodo zbrali tudi jastrebi."
Tam, kjer v naše življenje še ni prišlo odrešenje, kamor še ni posvetila luč Milosti, tam še vedno kraljuje tema. Smrt. Življenje brez okusa. Grobost, napadalnost, kontrola nad drugimi in Bogom samim. Iz samega strahu in ogroženosti.
Ja, vse to delajo rane, ki so še nedotaklnjene. Kjer še ni bilo Dotika, obratnega od tistega, ki ga prosi apostol Tomaž po vstajenju. Tam je on hotel dati prst v Rano, on je hotel obvladati in razumeti, tu gre zato, da mora človek dopustiti, da se Roka dotakne rane in jo preoblikuje, očisti ... odreši. Da človek spusti in neha kontrolirati ter pusti Bogu, da se dotakne. Dokler tega dotika ni, ostaja truplo in kjer je truplo, so tudi jastrebi - simbol napadalnosti in grabežljivosti. In kjerkoli je to med nami, pomeni, da je še nekaj grobov, ki so ostali zaprti ter kličejo po odrešenju.
Kjer pa se zgodi obiskanje in Dotik, se spremeni okus. Potem se lahko dela popolnoma enake ali celo iste stvari, ki dobijo popolnoma drug pomen, okus Življenja. Še vedno dva delata isto delo, vendar bo eno narejeno s pečatom odpuščajoče ljubezni, drugo pa zaradi stiske "priganjačev", zunanjih ali notranjih.
Pride dan, tisti končni, ki bo razodel vse. A ta dan na nek način prihaja k nam vsak dan znova. V odnosih, kjer se pokaže, katera rana v globini človeškega bitja je že odrešena in širi blagoslov, katera pa je še zaprta v svoj oklep zla in širi strup. Te preverbe bi lahko poimenovali Noetov dan, dan, ko je Lot bežal iz Sodome ali preprosto dan, ko se razodene Sin človekov, ki je Resnica.
Kristus nas zato vabi, da vse izpustimo. Kliče, naj odpremo vrata in okna srca, da vstopi Milost. Naj se nehamo nenehno obračati nazaj (Lotova žena), da bi bolje razumeli, kaj se nam dogaja ali zakaj so se nam nekatere stvari zgodile v živlljenju. Naj nehamo poskušati ohranjati kontrolo nad svojim življenjem, temveč naj upamo stvari izpustiti in hoditi naprej. Nehati življenja spravljati v škatlice in pri tem misliti, da ga rešujemo, ker je za tem početjem le "reševanje" naše tesnobe in ne življenja.
Kdor želi rešiti življenje, ga mora namreč izgubiti. Izgubiti v Kristusu!
Izgubljati po Božje pomeni prav to - izpuščati kontrolo. Sprejeti, da človeški razum ne more priti do dna nobenemu dogodku, ne dobremu ne slabemu. Tisti, ki izgubi in se odpove tej kontroli, lahko pade v naročje, ki je Ljubezen. In to naročje nas hoče svobodne, da bi kot taki šli v svet in živeli kot tisti, ki imajo Očeta in Sina in vedo, komu pripadajo.
Velika modrost je tudi znati biti tam, kjer smo in ne nenehno begati ter se poganjati za še "tisto eno", ki nam manjka, da bi bili srečni.
Zato Jezus opozarja, naj tisti, ki je na strehi in pride ura, ne beži drugam, ampak ostaja tam. Ne grabi, ampak samo je. Kolikokrat bi morali to vzdržati v preprostem trenutku dbeva. Biti preprosto tam, kjer si tisto uro poklican biti in ne skakati v vse, kar nam po naše manjka, da bi bili srečni in našli svoje življenje.
Z vsemi temi "napotki" Jezus želi, da bi prejeli polno plačilo, polnost življenja že tu, na zemlji. To pa se zgodi takrat, ko ponižno sprejmemo svoje talente in svoj plevel. Ob tem pa po apostolu Pavlu dodaja: "Glejte nase." Pred nekaj dnevi smo slišali podoben poziv: "Pazite nase!" Nekaj torej je na tem.
In res, za polni okus življenja je potrebno začeti pri najosnovnejšem. Potrebno je poskrbeti za najbolj normalne stvari, tako normalne kot so spanje, hrana, oddih in molitev.
Bog je normalen. Skriva se v normalnem. V najbolj vsakdanjem, ki mu daje okus.
Ni komentarjev:
Objavite komentar