In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.
Logika Boga. Ko se človeku zdi, da se je tokrat res že vse sesulo, kar se je moralo sesuti, ko se zdi, da je dno na vidiku in da resnično ne gre več nič prav, pride Bog s svojim veselim sporočilom.
Takrat, ko se zdi, da smo polni zmede in stiske, da besnijo viharji in buči morje, da tudi vse okrog nas divja in se ruši, ko ne ostaja niti kamen več na kamnu, srce sliši besede: "Ozrite se kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje."
Kajti ruši se lahko samo tisto, kar je človeško in tisto, kar je izpolnilo svoj čas. Nihče ne mara rušenja in nihče ne mara sprememb. A potrebno je, da se s tem lahko pripravi prostor za novo. Tisto novo, ki ga želi dati Bog.
In mislim, da se zelo bojimo tega. Bojimo se razpreti dlani in dopustiti, da se stvari prečistijo. Da je vzeto, kar mora biti vzeto in da se pripravi srce za tisto res pomembno, kar potrebujemo. In Bog ve, česa potrebujemo. Ko je dopuščeno jemanje nepomembnega, v samem trenutku jemanja nikoli tega ne doživljamo kot nepomembno, zato je tu zahtevan korak vere. Vere v to, da Bog želi dati nekaj pomembnejšega.
Zato so včasih dopuščeni tudi "konci sveta". Konci našega ozkega, majhnega sveta, v katerem si do pičice natančno izdelamo predstavo o tem, kako bi stvari morale zgledati in kako ljudje delovati.
Ko se bodo torej naslednjič nerazumno zapirala vrata pred našimi očmi, ko nam bodo naslednjič obračali hrbet, ko se bodo naslednjič majale notranje sile srca in bo otemnelo sonce in zvezde, nastopila pa temina strahu in tesnobe, ko se bodo rušile stvari, ki smo jih postavili ... se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.
Ker v krizi prihaja Gospod. Z novim. Z rešitvijo, ki si jo naša glava ne more niti v sanjah zamisliti. V človeški brezizhodnosti vedno prihaja On. S svojo neverjetno Potjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar