Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko ... o služabnikih, o talentih, o gospodarju. In razlikah, ki nas v tem svetu nenehno vznemirjajo. "Kdo ima več? Zakaj ima več? Zakaj jaz nimam toliko? Ali sem manj pomemben?" Ta nori svet in človek, ki v tekmi in primerjanju izgublja svojo iniciativo.
Naše človeške oči se rade ustavijo na "merljivih" talentih, ki smo jih prejeli. Talent je bila takrat vrsta denarja, a že ime nas napelje k razmišljanju o lastnih sposobnostih in obdarovanosti. "O nadarjenosti," bi rekel sodobni svet. Človeške oči se ustavijo na vprašanju: "Kdo je bolj in kdo je manj nadarjen?"
In ne vem če obstaja bolj neumno vprašanje!
Če pozorno prisluhnemo priliki, Jezus govori o človeku, ki je svojim služabnikom izročil svoje premoženje. Govori torej o Očetu, ki je razdelil vse. Dal je samega sebe in svojega lastnega Sina izročil človeškim rokam. Da bi bili odrešeni in otroci luči, kar je dar nad darovi.
Jezus govori o tem, da smo vsi prejeli isti dar. In vendar obstaja neka razlika, saj Jezus nazorno prikaže prva dva, ki razvijeta talente in svobodno ustvarjata ter razvijata svojo kreativnost in tretjega, ki zablokira in poreže vsako, tudi najmanjšo iniciativo.
Razlika med njimi pa ni v obdarovanosti, saj Jezus pove, da je vsak prejel po njegovi zmožnosti, kar pomeni, da je prejel polno, zvrhano in potlačeno mero. Razlika je v njihovem doživljanju Boga.
Prva dva govorita: "Gospodar, pet talentov si mi izročil ...", tretji pa: "Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi raztresel."
Prva dva Boga doživljata kot Očeta, ki daje, počutita se obdarovana in to občutje rodi hvaležnost, hvaležnost pa željo po ustvarjalnosti. Zato ne odlašata in gresta v življenje opremljena z zavestjo, da jima je vse podarjeno, da je vse milost. V zavetju tega podarjajočega Očeta se počutita varno, zato jima še na misel ne pride da bi med seboj tekmovala. Oba vesta, da sta na enem področju močna, na drugem šibkejša, na enem področju obdarjena s petimi talenti, na drugem pa z dvema in vendar na vsakem od njiju s popolnoma vsem, kar potrebujeta za polno in izpolnjeno življenje.
To pomeni živeti v pristnem, zaupljivem in svobodnem odnosu z Očetom, ki vse podarja. To nas dela svobodne, vesele in hvaležne, vse to pa rodi kreativnost, iniciativo, kar bi z jezikom prilike poimenovali "trgovanje s talenti".
Na drugi strani pa imamo moža, ki Boga še zdaleč ne doživlja kot Očeta, temveč kot nekoga, ki jemlje, grabi, preži. Opis, ki ga daje gospodarju je opis mnogih kristjanov, ki so Bogu pripisali popolnoma popačeno podobo krutega in nasilnega tirana ali direktorja. Vsak bi od takega Boga pobegnil, se kakor ta služabnik zbal, skril in zakopal skupaj s talentom še sebe.
To se dogaja v nevarnih odnosih, v katerih ni več nobenega zaupanja. Tam je telo le še ukočeno, odrevenelo, zamrznjeno, zablokirano. Tam vlada strah, ki hromi in poreže vsako iniciativo in vsak poskus ustvarjanja. V takem odnosu ni življenja ni svobode ni varnega razvijanja samega sebe in svojih potencialov, ker se vsa moč porabi zgolj za premagovanje strahu in v bitki za zaščito. To so dobesedno odnosi "mraza, teme in škripanja z zobmi".
Ko v nas vlada podoba Boga, ki jemlje, je nemogoče doživljati obdarovanost in takrat se resnično zdi, da nimamo ničesar oziroma le en talent. Pa še tega zakopljemo, kar je najbolj logično dejanje, ko kraljuje strah in groza.
Jezus pa nas s to priliko kliče v drugačen Odnos. V odnos z resničnim, živim in pravim Bogom. Podarjajočim Bogom, ki daje vse. To pomeni sprejeti življenje sinovov luči in sinovov dneva, ki jih nič več ne more presenetiti in pretresti do te mere, da bi izgubili tla pod nogami. Ker so zakoreninjeni v Boga, ki daje popolno varnost tudi tam, kjer je človeško ni.
In ko se zavemo, da smo objeti s tolikšno varnostjo, lahko zacvetimo in obrodimo stoteren sad. Takrat lahko postanemo to, kar smo. V jeziku Knjige Pregovorov lahko takrat postanemo "vrle žene in vrli možje".
V objemu varnega moža vsaka žena zacveti, njena vrednost daleč presega bisere. Ker je obdana z dobroto, lahko izkazuje dobroto, lahko ustvarja in pleše, lahko tudi odpira svojo dlan potrebnemu. Ker se ne počuti ogroženo, je napolnjena z milino in lepoto.
Vse to in še veliko več je žena, ki je obdana z varnim človeškim, še toliko bolj pa Božjim odnosom. Enako možje. Ko izkusijo varen (O)odnos, ki spodbuja, se rodi kreativnost in originalnost. Rodi se pogum in veselje.
Ljudje živimo bolj ali manj posrečene človeške odnose, na ene imamo več vpliva, na druge manj. Za čisto vsakega od nas pa ostaja ta vesela novica, da obstaja še en, veliko resničnejši Odnos, ki je tudi vir vsakega drugega varnega odnosa. Vrata za vstop vanj so vedno odprta.
Kajti Božja milost se na vsakega izliva v slapovih in vsakega napolni do mere, ki jo še prenese. Blagor pa tistemu, ki se zaveda, da je vse življenje dar in sebe vidi kot bogato obdarovanega. Tak bo resnično hvaležen in postal tisti, ki ima in se mu bo dalo, da bo imel obilo, ker si bo upal razvijati in ustvarjati v malem, s tem pa vsak dan bolj postajati to, kar je, tudi v velikem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar