Megla, dež in kronično pomanjkanje sonca. Navzven in v duši. Ujeti v brezciljnost in brez jasne luči, ki bi kazala smer. Zdi se, da v prvem berilu prerok Izaija piše prav v imenu take izsušene in izgubljene duše.
Izgovarja besede duše, ki si končno upa začutiti, da Nekoga pogreša. In si dovoli verjti, da obstaja nekaj več tudi zanjo.
Kako pretresljiva izpoved srca, ki se je v nekem trenutku zavedlo, da je izgubilo Boga, da ga pogreša ...
Na neki način spominjajo besede Izaija na opis srca mlajšega sina, ki je tam, med rožiči svinj upal iti vase in začutiti praznino, pogrešanje in hrepenenje.
To srce, tako izpraznjeno, samo in ranjeno, je upalo iz globine zaklicati: "Zakaj si dopustil, Gospod, da smo zašli s tvojih poti, zakaj si nam zakrknil srce, da se te ne bojimo? Davno smo postali kakor tisti, ki jim ne vladaš, kakor tisti, ki ne kličejo nase tvojega imena."
Kako potrebno je, da tudi v tem adventu gremo vase. Do svojih globin in do svojih temin. Da bi začutili bedo tistih "rožičev", ki smo se nanje navadili, pozabili pa na okus doma, te Očetove hiše, kjer je vsega v izobilju. Potrebno je v te globine, da se lahko rodi hrepenenje.
Iz globin se namreč rodi zavest grešnosti in dejstva, da smo se izgubili, četudi smo trdno verjeli, da poznamo pot. Iz zavesti izgubljenosti pa se rodi spomin na Očetovo hišo in tisti ljubeč pogled na pragu, ki vodi na Pot.
Iz duhovnega spomina se rojeva to pristno hrepenenje.
In srce vnovič, še glasneje zavpije: "O da bi predrl nebo in stopil dol, da bi se pred teboj tresle gore!"
Ta krik po objemu, v katerem si samo ljubljen in blagoslovljen, ta krik po Soncu, ki naj končno prodre ta megleni nepredirni pokrov srca in pride, se danes sliši iz tolikih begajočih, spečih src, zavitih v oklep lučk. O da bi predrl nebo in stopil dol! S svojim sijajem in toploto, s svojim upanjem in rojstvom novega, s svojo varnostjo in mehkobo.
Ko srce v tišini upa do svojih globin, ponovno zahrepeni po tem, da bi smelo biti glina v rokah svojega "upodabljavca". Nič več noče tavati okrog, nič več noče dokazovati svojih lastnih moči, želi si le miru in svobode, ki se zgodi, ko to srce dopusti, da je obiskano, da je nagovorjeno, da je vodeno. Iz megle do sonca, iz praznine do polnosti, iz tujine do domače hiše, od rožičev do polnosti okusov.
Ali kakor bi v hvaležnosti rekel apostol Pavel : " ... v Kristusu Jezusu ste vsestransko obogateli, v vsej besedi in v vsem spoznanju ...tako da ne pogrešate nobenega daru milosti. " Prav to namreč pomeni priti domov - najti Osebo.Priti na prag pravega naročja in začeti okušati Odnos.
Če pa je doma, v tej Očetovi hiši tako lepo, čemu potem še vedno toliko izgubljenosti? Čemu toliko odhodov in stranpoti, toliko izkušenj "tujine", toliko blata? "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka. Vsi smo oveneli kot listje "?
Celo v svojih pravičnih delih smo postali mrtvi, speči. Kakor bi po eni strani vpili h Gospodu, po drugi pa bežali od Njega, naposled pa utrujeni od enega in drugega otopeli. Zaspali brez pričakovanj in brez hrepnenj.
In tu, sredi tega "spanja", se oglasi Kristus: "Čujte! Bodite pripravljeni!"
Potreben je sestop v globine srca, da bi odkrili svoja resnična hrepenenja.
In potrebna je pripravljenost na spremembe!
Jezus je bil nenehno na poti, v dinamiki, v rasti. Kakor človek iz današnje evangeljske prilike, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Biti na potovanjul pomeni biti vedno pripravljen.
Ta pot od doma na potovanje tokrat ne predstavlja pot izgubljenega sina, ki je odhajal brez smeri. Tu gre za pot, ki nakazuje notranjo držo duha. Biti doma, v tem odnosu z Očetom, pomeni biti skozi na poti. Pomeni odpreti srce in ga pripraviti na spremembe.
"Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar - zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori - da vas ne najde spečih!"
Jezus navaja same "nočne" ure. Kakor bi nas hotel zbuditi tam, kjer smo mi že najbolj zaspali in otopeli, tam, kjer se hrepenenja niti slišati ne da več. Tam, kjer se je najbolj potrebno odločiti. Pritekel nam bo naproti, a odločitev je naša.
Morda je tudi zato težko vzdržati v Očetovi hiši (v živem odnosu z Njim). Ker hoče prebiti gluha ušesa, slepe oči in meglena srca. Ker hoče pirpavljenost na pot, hoče budnost. Da bi lahko vrnil okus življenju.
In res, Bog potrebuje budne ljudi. Spečih ima namreč dovolj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar