Posvetitev lateranske bazilike ali/in našega telesa
"Bratje in sestre, vi ste Božja zgradba." Tako začne Pavel. Kako pomembne besede za čas, ko vlaganje v obnovo zidov ni več na mestu. Potrebno je začeti vlagati v ljudi, te duhovne "kamne", ki večkrat ne najdejo svojega mesta v Cerkvi. Ker je vse obrnjeno na glavo in je temeljni kamen - Jezus Kristus, včasih le še neki obrobni kamen, ki ga ni varno postaviti v središče. Šele ko Kristusu dovolimo osrednje mesto in prvo Besedo, pomeni, da ljudje lahko dobivajo svoje pravo mesto. In se ponovno najdejo. A začeti je potrebno pri enem kamnu, pri sebi.
Jezus se je napotil v Jeruzalem in vstopil v tempelj. Našel je prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce, ki so tam sedeli. Našel je trušč, nemir in kaos. Nekaj podobnega tistemu, kar najde v nas, ko pride v našo notranjost. Tržnica, hrup, beganje, tisoč glasov in izgubljenost ... Nešteto prodajalcev in menjalcev ...
Vsakič, ko trgujemo s svojimi biseri, da bi pridobili pozornost, vsakič, ko se primerjamo z drugimi, da bi ugotovili koliko smo vredni, vsakič, ko se prepustimo kaosu zunanjega dogajanja ter preslišimo notranji mir in globino. Vsakič, ko govorimo v prazno samo zato, da nam (N)ekdo ne bi prišel blizu.
In nenazadnje je v nas tržnica vsakič, ko smo polni bolečine, grenkobe, zamer in krivic, tistih, še neodpuščenih. Taka bolečina prinaša beganje in nemir. Nas slabi in oteži, da bi videli, čutili in mislili jasno. In takrat pustimo, da dobijo moč glasovi in mimoidoči, ki v nas nimajo kaj iskati.
V vse to vstopa Jezus. In zaječi, ko zagleda hišo, ki je izgubila svojo lepoto, telo, ki je izgubilo svoj mir. Bog ve, da je telo namenjeno temu, da postane tempelj v katerem prebiva Sveti Duh. Zato, če kaj, potem Kristus ne vzdrži napadov telesa. Zlorab, krivic, prekoračenih mej. Jezus tam postane jezen. In v tej sveti jezi vzame bič in začne proces umivanja telesa, umivanja spomina, čisčenja razbolene notranjosti.
Ko gre za telo, gre zares. Tu se Jezus ne heca, tu menjalcem raztrese denar in prevrne mize, prodajalcem golobov pa reče: "Spravite to proč in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!" Kajti gorečnost za čistost našega telesa ga razjeda!
Ker je Bog zaljubljen v naše telo, ne prenese, da bi izgubilo sijaj, zato s sveto jezo izčisti in izmije vse, kar je umazanega ter ponovno postavi meje. Samo On lahko s svojo prisotnostjo in jezo stori, da nobeno dejanje, naj bo še tako umazano in grešno, še tako boleče in krivično, nima zadnje besede. Pomembno za svet, v katerem je telo nenehno napadano ... s pornografijo, prenajedanjem, fizičnimi udarci, stradanjem, zasvojenostmi, spolnimi zlorabami, prostitucijo, morda z besedami, ki ranijo in umažejo ... ali pa z"navadnim" udarcem otroka, ki pretrese ta sveti tempelj. Vse to je napad na telo, sveti tempelj Najvišjega.
V nekem drugem odlomku še doda: "Ta hiša naj bo hiša molitve!" Jezus prihaja, da bi umiril to naše telo in iz njega izmil vso bolečino ter nemir. Prihaja, da bi očistil naša čustva. Doživljanje sebe, Njega in sveta okrog nas. Prihaja, da bi ponovno vzpostavil red in harmonijo, nežnost in jasnost.
In ko se mu Judje posmehujejo in dokazujejo, da je tempelj nemogoče obnoviti, Jezus vztraja. Ker misli zares. Pri veri se gre vedno zares.
Učenci so šele po vstajenju dojeli Jezusove besede. Šele takrat so se jim sestavili "puzzli". Nam pa je dano videti že sedaj.
Smrt, grob ... nato vstajenje. Ker prva dva ne moreta imeti zadnje besede.
Krivica, dno ... nato vzpon.
Poraz, padec .... nato dvig.
Tema preprosto ne more več imeti zadnje besede! Ne, odkar je Kristus vstal od mrtvih in s tem presekal vsako determiniranost, vsak začaran krog, vsak "človeški nemogoče".
In danes smo mi ti posvečeni kamni, ki jih potrebuje Cerkev. Mi smo ta obnova, ki je potrebna in ni vseeno kakšni bodo ti naši kamni, postavljeni na vogelni kamen, Kristusa. Ni vseeno ali bodo smeli sijati v vsej svoji lepoti zlata, srebra in drugih biserov ali bodo le seno in slama. "Vsakega delo bo postalo očitno", pravi Pavel. "Ker se bo razodelo v ognju", ki pa je življenje samo. Tam, na poti življenja se pokaže, kdo je dopustil preboj Milosti, da je iz porušenih zidov lahko naredila svojo umetnino.
Življenje to vedno pokaže.
Milost pa je dana za vse, ker teče iz svetišča, večnega in neuničljivega in zato ne more presahniti. Dana je, da bi jo sprejeli in pustili, da se izlije v morje, v te okužene vode morja naše notranjosti, da bi ta voda spet postala zdrava. In človek, ki sprejme Milost, ki dopusti obisk Kristusa, dopusti očiščenje svojega templja, postane človek sijaja, ki sta ga poznala prva človeka v raju.
"Vsa živa bitja, ki tam mrgolijo, bodo oživela, kamor koli bo prišla reka; rib bo silno veliko. Ko bo ta voda prišla tja, bo ta postala zdrava, in kamor koli bo prišla reka, bo vse oživelo. Ob reki bo na obeh bregovih rastlo vsakovrstno sadno drevje. Njegovo listje ne bo ovenelo in sadja mu ne bo zmanjkalo. Vsak mesec bo rodilo nov sad, kajti voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo."
To je človek, ki v svoj porušen tempelj spusti Boga in mu pusti delovati. Tam vse postane užitno, rodovitno, polno okusa in življenja. Tam se naseli Milost in stori, da človek ponovno zažari v vsej svoji lepoti in sijaju svetišča, v katerem prebiva Sveti Duh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar