Pavel nas danes močno vzgaja tam, kjer smo v krščanskih skupnostih večkrat šibki ali negotovi. Na področju plačila.
Iz pisma Filipljanom se močno čuti njegova globoka ukoreninjenost v Gospoda, ki mu omogoča prožnost, elastičnost, široko območje dovoljenega, kar je vse nujno potrebno za življenje v Kristusu.
Znam živeti v skromnosti, znam živeti tudi v izobilju. V vsem in povsem sem navajen biti sit in biti lačen, biti v izobilju in trpeti pomanjkanje. Vse premorem v njem, ki mi daje moč.
Biti v Kristusu pomeni verovati, da bo poskrbljeno ob pravem času in na pravi način. Pomeni tudi biti globlje od zunanjih razmer, ki so enkrat stabilnejše drugič sploh ne. Biti v Kristusu v končni fazi pomeni vedeti v kom in v imenu koga nekaj delamo. Takrat, ko se poistovetimo z Njim, postane tudi naše življenje pestro, kot je bilo Njegovo. Polno presenečenj, nenavadnih poti, v globini pa mirno, trdno in stabilno. Z gotovimi koraki.
V vsem kar počnemo, je potrebno ohraniti svobodo srca, ki prejema in daje zastonj, ker je zakoreninjeno v Njem. Ohraniti tisto svobodo, v kateri lahko v vsakem vremenu, lepem in slabem, v obilju in pomanjkanju verujemo v moč, ki jo daje tistim, ki se naslonijo Nanj.
Ker je Pavel tako močno potopljen v Kristusa, se ne boji več zase. In vendar poudarja in spodbuja k temu, da je vsako delo prav ovrednoti. Tudi s plačilom. Tudi sam je izkusil zastonjsko delo za Božje kraljestvo, a obenem nujno potrebno konkretno podporo ljudi. Za preživetje. Zato pohvali prebivalce Filipov, ki so mu izkazali čisto človeško podporo in mu omogočili, da je izkusil "obilje".
Zakaj celo v Tesaloniko ste mi bili zopet in zopet poslali, česar sem potreboval. Ne, kakor da bi želel daru, marveč želim obilnega sadu vam v prid.
Delavec je vreden svojega plačila, tisti, ki daje pa tako stori nekaj dobrega. Potrebno je, da se tudi v Cerkvi naučimo delati v duhu zastonjskosti in obenem sprejeti dar ali plačati tistemu, ki nekaj stori in to potrebuje. Kolikor je le mogoče. Pavel namreč ločuje med notranjo držo zastonjskosti in zunanjo konkretno potrebo, ki ju ni dobro mešati.
Tudi Jezus v evangeliju ločuje dve stvari. Na prvo mesto postavlja pravičnost in zvestobo. To je zahteva vsakega človeškega srca ne glede na to ali se ukvarja z Božjimi stvarmi ali s krivičnim mamonom. Vsakdo, v malem ali velikem, v Božjem ali še vedno v mamonu, je poklican, da ostaja zvest in pravičen.
Od tod tudi povabilo: "Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas, ko premine, sprejmejo v večne šotore. Kdor je zvest v najmanjšem, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem."
Kajti tudi med tistimi, ki se ukvarjajo s krivičnim mamonom ali, drugače povedano z bogastvom tega sveta, so v srcu lahko pravični in zvesti v malem.
A Kristus gre za oboje še korak dlje: "Noben služabnik ne more služiti dvema gospodoma: ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega preziral. Ne morete služiti Bogu in mamonu."
Srcu, ki je zvesto in iskreno, je dano tudi spoznanje o tem, za kateri cilj se je vredno boriti. Dano mu je spoznanje, kaj je večno in kaj minljivo, v službi česa dobi zvestoba in pravičnost v malem pravo dimenzijo.
Jezusin sv Pavel pred nas polagata dejstvo, da se mora vsako srce odločiti dvoje.
Prvič o tem ali bo ostalo zvesto sebi in ohranilo pravičnost in zvestobo že v malem, bodisi na poti služenja Bogu ali mamonu, drugič pa odločiti o tem, komu je s to zvestobo bolj vredno in prav služiti, Bogu ali mamonu?
In če naše srce odgovori Bogu, nas Pavel vabi naprej. S svojim zgledom osebne držo. Zna prositi in se zna zahvaliti. V vsem, kar počne, ostaja notranje svoboden in zastonjski, prožen in širok, a vendar potreben in hvaležen ob vsaki konkretni, tudi finančni podpori ljudi.
Veličina svobodne hoje za Gospodom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar