(BB na zgornji povezavi)
Evangelist Luka opisuje pomenljivo Jezusovo bližanje v mesto Jeruzalem. Ko ga zagleda, se zjoka nad njim in reče: "O da bi bilo spoznalo tudi ti na ta svoj dan, kaj ti je v mir!"
Besede, ki ganejo in pretresejo. Kako resnične so! Ker so tako zelo prave in namenjene nam samim. Ki včasih ne znamo drugega kot noreti in hiteti, loviti zadnje roke in izpolnjevati dolžnosti. Tudi tiste "Božje dolžnosti", le da večkrat spregledamo, da v njih že dolgo ni več prostora za Boga.
Potrebno se je znati vsak dan ustaviti in postaviti pred Besedo. Prisluhniti in dovoliti, da spregovori, pokaže, kje je tisti dan zares pravo mesto za nas, kam nas tisti dan pošilja in kje bomo našli resnični mir.
Mi pa tako radi najprej vse splaniramo sami, potem se pa zaženemo v brezgavo izpolnjevanje. A srce je tisto, ki ostaja prazno in tiho vpije in išče: "Bog, kje si?" In tako pogosto se zgodi, da Bog ostane odzadaj, ker mora On hoditi za nami, po naših idejah in ne mi za Njim.V tem pa ni miru.
Kajti mir je tam, ko vsak dan spoznamo čas svojega obiskanja. Ko prepoznamo Boga, ki nam govori. In nam želi govoriti predno štartamo. Ker nas želi videti mirne, svobodne, lepe in izpolnjene. To pa ni mogoče brez poslušanja, brez umiritve in tega, da damo prostor njegovi Besedi in navdihom.
Jezus toži nad Jeruzalemom, ker ni prepoznalo Njegovega obiska, ker mu ni prisluhnilo in ni našlo miru. Še vedno se je delalo, kakor da ne potrebuje Boga in lahko vse ureja samo. Isto človek. Vedno hoče biti v središču.
Človek sam po sebi pa ne more jasno spoznati katera stvar in opravilo je res vredno njegovega časa, katero pa je le zanka aktivizma, ki prekriva globlji nemir in bolečino. In ko zapademo tej zanki aktivizma, se zgodijo stiske, ki jih je spoznal tudi Jetuzalem: "Zakaj prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo tvoji sovražniki obdali z nasipom in te oblegali ter stiskali od vseh strani; in v tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo v tebi pustili kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."
Kaj je to drugega kot opis človeka, ki bega in ki se pusti voditi zgolj svojemu lastnemu nemiru? Tak bo v nenehni akciji, četudi dobrodelni, v sebi pa nemiren. Ker ne bo prostora za Boga, saj se prostor zgodi tam, ko se zmoremo prav v nemiru ustaviti in dopustiti, da se zgodi obiskanje.
Ko bomo odšli iz molitve, ki bo resnino obiskanje Boga, bo veliko lažje biti ob pravem času na pravem mestu in delati pravo stvar.
Ni komentarjev:
Objavite komentar