»Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.«
V teh dneh poslušamo dramatičen opis poslednje sodbe, v evangelijih pa Jezusov opis razdejanja Jeruzalema in slavnega templja, kar lahko simbolno razumemo vsega, kar je naredila človeška roka.
In če to "poslednjo sodbo" prenesemo v naš "tukaj in zdaj", vidimo, da se ta poslednja sodba pravzaprav dogaja že tekom našega življenja.
Ko namreč po prazniku Kristusa Kralja nekoliko bolj razmišljamo prav o koncu sveta, ko resnično ne ostane nič razen ljubezni, je obenem to tudi teden, ko nas Beseda izziva na področju izpuščanja, lastninjenja, kontrole, posedovanja ...
To rušenje, podiranje, izginjanje dragih in bleščečih kamnov naših projektov, zamisli in načrtov je nujno potrebno, čeprav boleče. V jeziku vinogradništva bi Jezus temu rekel obrezovanje. Nujno za rodovitnost, boleče kot proces.
Ničesar nimamo, česar ne bi prejeli. Človek je podarjen samemu sebi in drugim, s tem, kar je. Njegovi darovi in sposobnosti so mu podarjene, da bi z njimi služil celotni skupnosti. In s temi darovi človek soustvarja z Bogom. Le da človek občasno ali pogosto želi postati glavni in edini ustvarjalec in voditelj svojega življenja in tudi življenja drugih. Takrat ne soustvarja več, temveč začne nadzirati, diktirati in grabiti. Ker se zave svoje šibkosti, ki pa jo je izven objema Boga nemogoče zares sprejeti. Ker preveč straši. Zato človek prične grabiti in se bati za svoj lastni obstoj. Zato začne graditi lepe, bleščeče projekte in načrte, da bi mu vsaj ti dali občutek, da je na varnem.
Potem začne grabiti in prisvajati ljudi, ki jih potrebuje. Da bi ob njih dobil in našel vsaj malo občutka varnosti.
In na koncu se ta njegov "bleščeči Jeruzalem, pograbljen skupaj," sesuje. Ker ni več dihal in ker drugim ni pustil dihati. To so odnosi, kjer sta dva popolnoma odvisna drug od drugega. To so predmeti in lastnina, brez katere se nam zdi, da bomo umrli in spregledamo, da prav z njo umiramo, ker smo jo zamenjali za Stvaritelja.
Zato so časi "opustošenja" lahko tudi milostni časi našega življenja. Ker se ruši vse, kar ni na pravem temelju. Ker moramo izpustiti vse, kar nam ne pripada in v čemer smo iskali lažno varnost.
In nam ostane Bog. Ki pa gre še dlje ...
Pred vsem tem pa bodo stegnili roke po vas in vas preganjali, izdajali v shodnice in ječe ter vlačili zaradi mojega imena pred kralje in poglavarje.
Potem, ko govori o razdejanju templja, o izpuščanju navezanosti na lastne projekte in ljudi, začne govoriti o preganjanju nas samih. Kot da ni dovolj delo na neprisvajanju ljudi in reči! Ne. Uboštvo, ki ga kaže Kristus je še radikalnejše. Odpoved temu, da si lahko sami priskrbimo varnost in da pripadamo sami sebi.
Jezus vabi, da izpustimo celo to. In se izročimo v Njegove roke, dobesedno zlijemo, združimo z Njim in njegovo močjo. To nas ne zaščiti pred preganjanji, nas pa zaščiti pred tem, da bi nas preganjanja uničila in iztrgala iz bistva. Objeti z Njegovo močjo pomeni biti varni, sredi česarkoli že.
Vabi nas, da postanemo njegove priče. Biti njegova priča pomeni razburkati ustaljeno miselnost ljudi. In pomeni doživeti nasprotovanja. Dovolj je že reči direktorju "ne" in slediti lastni vesti. Tam se res zgodi "konec sveta" in že so na nebu preganjanja.
Biti ves v Kristusu, vedeti, da si tam v Njegovem imenu pa pomeni, da "se nam še las z glave ne bo izgubil". Pomeni, da ne potrebujemo nobenih skrivnih orožij ali se pripravljati na proti napad z vnaprej premišljenimi stavki.
Ne, pomeni priti s tem, kar svet, ki je izgubil Boga, ne pozna več - s pristnostjo. Svet je ne uporabi, ker je prenevarna. Možna je namreč samo v zavetju Moči. In kristjani smo v tem zavetju in lahko pridemo s pristnostjo, z Resnico in zavestjo, da nam bo dana "zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli nasprotovati ali ji ugovarjati."
Vse to pa nam je dano takrat, ko se odpovemu vsaki naši manipulaciji in prirejanju ter sprejmemo polnost tega, da smo v Bogu. Da nimamo nikogar drugega, razen Njega.
Izdajali vas bodo celo starši in bratje in sorodniki in prijatelji in nekatere izmed vas bodo izročili v smrt; 17 in vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgubil.
Hecno ...ko sprejmeš Boga na prvo mesto in mu dovoliš, da je v tvojem življenju živ, lahko celo prijatelji, starši in sorodniki postanejo tvoji nasprotniki. A če tega ne naredimo, ostanemo navidezni kristjani. Tisti, ki govorijo o Bogu, a si ga ne upajo poslušati. Kaj šele pustiti Bogu, da se vse nepomembno v našem življenju zruši in ostane bistveno! Pustiti Bogu, da On pove, kaj je nepomembno.
Tam "nas stisne", a kar sledi, je nekaj najlepšega. Je tisto, kar resnično lahko izpolni najgloblja hrepenenja in prinese srečo. In kdo si tega ne želi?
Ko Bog dopušča zrušenje naših kolibic, pomeni, da pripravlja nekaj veliko lepšega, ker bo Njegovo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar