Beseda nas danes kakor vzgojiteljica, ki otrokom daje najprej piti mleka in ne močnejše hrane, spodbuja, da postanemo zvesti nravnim zakonom, zapisanim v naše srce.
Spodbuja nas, da smo zvesti glasu vesti, ki ve, kje je meja.
Ne kradite in ne lažite in ne varajte drug drugega! Ne prisegajte po krivem pri mojem imenu in ne skruni imena svojega Boga. Ne varaj svojega bližnjega, ne preklinjaj gluhega in slepemu ne nastavljaj spotike.
Mar ni vse to nekaj, kar bi moralo biti naravno človekovemu ravnanju? In vendar ni.
Zato so bile v stari zavezi dane zapovedi, da bi izvoljenemu ljudstvu prebudile vest.
V evangeliju pa gre Jezus korak naprej in se naveže na postavo ljubezni, ki gre onkraj.
Prilika o poslednji sodbi in delitvi na levico in desnico, je namenjena poganom, ki Kristusa niso poznali in bodo zato sojeni po delih vesti. Ta pa ne narekuje samo, česa ni dobro storiti, temveč tiho šepeta, kje je pomanjkanje ljubezni. Narekuje in pošilja tja, kjer je taka ali drugačna lakota, žeja, nagota, pogrešanje, osamljenost, zaprtost in ujetost.
Tam želi priti ljubezen. S preprosto dobroto iztegnjene roke, ki daje, poboža, objame... V najmanjšem in pri najmanjšem. Bog je namreč skrit prav tam. Da bi nas naučil, kako nobeno dejanje ljubezni, ne gre v prazno in ne bo spregledano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar