Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ni slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad.
Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.
Samo drevo, ki svoje korenine steguje k vodi, lahko rodi sad. Ne more namreč roditi drevo, ki je na suhem in samo. In samo drevo, ki ni polno strupa, lahko rodi užiten sad, ki pa se ga od neužitnega ne da ločiti po videzu. Navzven je strupeni sad lahko celo večji in bohotnejši od dobrega. Niso dovolj oči, kajti oči so zapeljale že prvega človeka. Potrebno je globlje razločevanje, razločevanje misli, okusov, razločevanje vrste drevesa.
Tako tudi človek, ki dela ogromno pobožnih stvari, ni nujno poln Življenja. Potrebno je pogledati globlje, v srce. Kje se to naše srce napaja? Koliko je to srce resnično potopljeno v Kristusa in v dialogu z Njim, ki je edini Učitelj, koliko pa to srce vodi samo sebe, slepi slepega in pada v jamo? V jamo aktivizma, v jamo produktivnosti, v jamo izgorelosti, v jamo nezadovoljstva, ker so rezultati neskladni s trudom, ki je vložen ali celo v jamo samovšečnosti.
O, kako pomembno je torej preveriti korenine in videti ali črpajo iz Izvira, ki je Kristus! Kajti edino tako bo vse rojeno in samo po sebi uničljivo, obleklo neuničljivo in umrljivo obleklo neumrljivo. Sicer naše srce ostaja samo sebi učitelj, voditelj in spremljevalec hkrati ter ustvarja za smrt.
Kar zraste iz poslušanja, tišine, dialoga s Svetim Duhom, ki nam govori, ostaja za večno, ker je rojeno iz Boga. In to je edini dober sad. In edini sad, ki ga Cerkev potrebuje. Vse ostalo je odveč!
Učenec ni nad učiteljem. Lahko postane kakor učitelj, če se izuči, vendar je izučen lahko samo tisti, ki je dolgo časa bil ob učitelju, z njim živel, delil vsakdanjost, ga poslušal, vpraševal in tudi potem, ko je sam postal učitelj, ostal še vedno učenec.
Taka pot rojeva ponižne učitelje, ponižne Kristusove učence, ki ostajajo s koreninami v Odnosu. Iz takih ust potem prihajajo globoke besede, iz take rasti se rojevajo kristjani, ki so drugemu bližnji kakor je bil bližnji Učitelj.
Najprej je potrebno odmakniti dolgo in veliko bruno, ki je med nami in dela med nami varno distanco ter šele nato, v bližnji ranljivosti spoštljivo pogledata iver brata, ki čaka dotika ljubezni, a tudi odločnosti.
Bližina. Naš Učitelj je bil bližnji svojemu ljudstvu, bil je sredi med njimi in ne ločen od njih, vzvišen in dvignjen na privilegije. Bil je majhen, ponižen Učitelj, ki je ostal Sin in iz poslušnosti Očetu prejemal vso avtoriteto in jasnost, ki jo je izkazoval.
Si upamo torej tudi mi ponižno umolkniti in veliko poslušati Besedo, ki v pripravljenem srcu tiho in počasi rojeva nove okuse in novo besedo? Si upamo zreti in ostajati učenci ob tem Učitelju, ki je stregel in si ni pustil streči (prim. Mr 10, 45) in medtem postajati tudi učitelji tistim, ki so nam zaupani? Ne da bi ob tem zapustili Odnos in šli po svoje ter slepi vodili slepe.
Zdi se mi, da bi vsi, ki to beremo, kimali z glavo, toda ko pogledamo po naših občestvih in ne-občestvih, tako manjka prave vere. Nekje se torej zalomi, nekje med poslušanjem in uresničevanjem Besede.
Naj Sveti Duh najde naša ponižna in skesana srca, ki so pripravljena iztegniti svoje korenine k edinemu in pravemu Izviru, ki odžeja, da bi nas potem, ko bomo dolgo časa tiho ob Njem, odprli usta in končno dali besedo z okusom Besede in ne več praznega govorjenja, opravičevanja, dokazovanja ali branjenja, ki utruja. Mi vsi pa tako hrepenimo po Sadu, ki resnično nahrani in tudi ostane!
Ni komentarjev:
Objavite komentar