Dokler smo na poti tega sveta, smo se poklicani spravljati, pogovarjati, iskati poti rešitve ter živeti, kolikor je tudi v naši moči, lepe odnose.
Kajti evharistijo obhajamo ves dan. Pri maši se nahranimo in nagledamo tega, kar v resnici smo - Kristusovo telo, ki je občestvo in Jagnje hrana, nato pa smo to resnico povabljeni živeti v konkretnih odnosih.
Potrebna je torej skladnost v življenju. Ne da se biti po lastni krivdi skregani ter mirno hoditi k maši. Ne da se grdo govoriti o drugem, kar Jezus enači z ubojem, ki ga v tem primeru stori naš jezik, potem pa podati roko miru in jesti Jagnje. Ne da se zlorabljati, grdo ravnati, spletkariti, potem pa moliti.
Vera je ena in zajema celega človeka ter njegovo življenje. K evharistiji se gremo nahraniti in napojiti z Resnico, da bi jo živeli in udejanjali v odnosih. Naši odnosi bodo tako vedno merilo našega duhovnega življenja.
Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, in potem pridi in daruj svoj dar.
Kako visoko Jezus postavlja odnose! Ker ve, da bodo vedno naš merilec.
Tisti torej, ki je zajel iz dobrega okusa Boga in okusil lepoto občestva, ne more delati razdora in ubijati z jezikom, sicer ima hinavsko srce, ki ni večje od srca pismoukov in farizejev, ki so življenje ločili od Boga.
Ko enkrat okusimo lepoto Boga, ne moremo v staro in ko se nekdo iz starega spreobrne k lepoti Boga in tam ostaja, se mu ne bo zaračunala nobena starih krivd. Kajti šele potem, ko človek okusi Dobro, lahko postane dober.
Če pa človek, ki je okusil Dobro, izbere hudo, izdaja; samega sebe, lepoto Boga in lepoto brata. To pa boli!
Ni komentarjev:
Objavite komentar