Začel se je; sveti postni čas. Čas milosti in rešitve! Čas, ko se krepi temeljni Odnos in iz tega ven vse ostale odnose. Postni čas je tudi čas sprave!
Bratje, namesto Kristusa smo poslani, kakor da Bog opominja po nas. Prosimo v imenu Kristusa: Spravite se z Bogom!
Kako čudovito je tukaj opisano poslanstvo kristjana, tistega, ki je oblekel Kristusa. To je tisti, ki je poslan v imenu Kristusa, da prinaša spravo. Da oznanja spravo, ki pa je v temelju že vzpostavljena, saj je tisti, ki nas je edini lahko spravil z Očetom in med seboj, torej Sin, to že storil. Njega, ki ni poznal greha, je za nas storil nosivca greha, da bi mi po njem postali Božja pravičnost.
On, ki je edini brez greha, je nase vzel vse, kar je nas ločilo od Očeta, od bratov in sester ter od nas samih. Nas same je vzel nase, greh uničil, nas pa pustil v Njem. Ker smo torej v Sinu pred Očetom, smo odrešeni. Ker se nam je brez zaslug odprl dostop v dialog, smo v Odnos, kar bi moral biti razlog naše največje sreče in veselja. S tem ko smo v Sinu pred Očetom, se lahko ozrem levo in desno in vidim druge sinove, ki so moji bratje.
In vidim sebe, ki nič več samo in ogroženo ne stojim za figovimi listi, temveč sem najden v objemu.
Sprava zajema vse odnose in je možna samo in izključno v Kristusu. Brez Njega resnične sprave ni. Lahko je pot naproti spravi, je pot psihološke predelave in pobotanja, je pot rasti in zorenja. Vse to je pomembno. Dokončna in resnična sprava pa je možna samo tam, kjer edino Jagnje prevzame greh in ter ga uniči, nas pa pusti, nič več izven sebe, temveč v sebi.
Zato smo vsi sodelavci sprave in kot taki se opominjamo, da te velike Božje milosti ne prejemamo nepridoma. Samo vstopiti je potrebno vanjo in znova in znova zajemati iz teh studencev odrešenja
Ne proizvajamo mi teh studencev odrešenja, mi se le odločamo ali sprejmemo studenec ali ostajamo v kapnicah razdora, ki nimajo vode.
Beseda, pepeljenje, 40 - dnevno obdobje, pot sama, nas spodbujajo, da se odločamo in zorimo v gledanju Cilja. Kakor je cilj posta velikonočno Jutro, je cilj našega življenja življenje v Duhu, življenje najdenega in ljubljenega človeka, ki ne životari in prosjači, ampak se daruje.
Zato nam Cerkev daje spodbudo, da bi opravljali dobra dela, pred ljudmi ali naskrivaj, važen je namen. Tistega, ki vstopi v življenje odrešenega, ne zanima več ali kdo vidi njegovo delo ali ne, ker je umrl sebi in svoji uresničitvi, zanima pa ga življenje, ki ustvarja občestvo. Mamo ne zanima ali kdo šteje skuhana kosilo, zanima pa jo, ali bodo otroci siti.
Enako molitev, enako post. Ta čas je namenjen prebujanju notranjih čutov. S tem, ko pridržimo kaj zunanjim čutom, s tem, ko čutni človek ne prejme vsega takoj, se krepi notranji čut okušanja življenja, Boga, odnosov ... Da bi čez čas ponovno lahko povezali zunanji čut in notranje okušanje Boga, da bi ponovno v vsaki stvari ali odnosu, ne videli več cilja, ampak drug Obraz, Obraz tistega, ki nam te darove daje.
Naj bo to zato čas hvaležnosti in upanja, čas molitve in darovanja, čas okušanja tistega, kar je globlje. Preprosto je to čas, ko od pepela, ki je simbol umrljivega in ogroženega človeka, tudi notranje prehajamo h krstnemu studencu velikonočne vigilije, ki rojeva novega človeka, človeka Življenja, občestva, človeka darovanja, ki se zase več ne boji. To je veliki eksodus, veliko spre-obrnjenje.
Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve! Naj bo blagoslovljeno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar