Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom; obsodili ga bodo na smrt in ga izročili nevernikom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, in tretji dan bo vstal.
Kako težko nam je to slišati! Kako težko je vstopiti v logiko evangelija, ki raste tam, kjer se mi manjšamo, ki obljublja življenje tam, kjer upa kaj umreti in prinaša sad tam, kjer se nekdo daruje.
Ne gre nam ...
Tako močno je še v nas ta potreba po reševati samih sebe, uveljavljanju sebe, kazanju, da le nismo tako zanič. Zato lahko razumemo Jakoba in Janeza, ki bi si rada zagotovila vidna mesta. Opazna, VIP mesta s človeško častjo. Bog pa naj bi jima pri tem pomagal. Celo svojo mamo pošljeta v prvo bojno linijo, tako zelo prestrašen in ogrožen je ta naš stari človek.
In kako potrpežljivo jih Jezus skliče k sebi ter ponovno prične vzgajati za logiko nasprotij evangelija, kjer gospoduje tisti, ki služi in kjer je prvi tisti, ki je vsem služabnik.
Za to držo je potrebno tvegati. Tvegati, kajti dokler ne veruješ in tvegaš, se ne zgodi nič. Dokler seme ne pade v zemljo, se lahko še tako bohoti ob robu brazde in vendar ne bo nikoli postalo mogočno drevo. Potrebna je pasha, potreben je ta velikonočni prehod "izgubljanja".
Bog nas je že preko starozaveznih prerokov pripravljal na prihod Sina, na prihod Ljubezni, v kateri je Nekdo vselej močnejši od zla. In vendar nas ob besedah grožnje, ki se tako pogosto še danes ponavljajo med nami prevzame smrtni strah.
Izmislimo si naklep zoper Jeremija! Dajte, udariti ga hočemo z jezikom in ne glejmo na njegove besede.
Tudi Jezusa je. In vendar je prav Getsemani prostor, kjer nas Oče pusti, da se odločimo. Ali bomo vstopili v logiko evangelija in verovali ali se bomo začeli reševati sami.
Boj ni lahek. Zato je na mestu drža, ki sta jo ob smrtni stiski izbrala tako Jeremija kot Jezus. Drža molitve in klicev.
K Njemu, ki je Prvi in Zadnji in Živi (Raz 1,17-18).
Ni komentarjev:
Objavite komentar