Znamenje. Kolikokrat iščemo in želimo močno znamenje z neba. Da je Bog, da nas ta Bog vidi, da ve, kaj dela, da se ne heca, da misli zares, da nas ni pozabil, da bo vse ok, če mu sledimo ... Toliko strahov, dvomov in negotovosti je v naši hoji za Njim.
Ker je v nas ostala rana greha, ki nas ne bo nehala prepričevati, da je stvari bolje vzeti v svoje roke. Rana, ki tudi ne bo nehala vnašati dvom v Boga in ga predstavljati kot nevarnega.
Znamenje in dokaz. Jezus ob tej zahtevi pokaže, kako je vera v tem, da naredimo korak na pobudo, ko ni nič 100%, ko ni zagotovila in nas ne zanima rezultat, ampak sad. Sad veselega in mirnega srce, ki je odkrilo, da je edina gotovost v zaupanju vanj, ki je Pot!
Ninivljani so se ob Jonovi pridigi spokorili in verovali, čeprav še sam Jona ni veroval v svoje početje in v Boga, ki ga je v to poslal.
Kraljica z Juga je šla na pot, stran od poznanega, da bi se prepričala o Salomonovi modrosti, o kateri je slišala pripovedovati.
Ninivljani so tvegali ob znamenju Jone, ki je najbrž izgledal precej klavrno, ko se je potikal po velikem mestu in še ne ravno prepričan v svoje početje, oznanjal konec. Za kraljico je bil znamenje glas o Salomonu in njegovi modrosti, ob katerem se je podala na pot, da bi zrasla. Preprost glas. Znamenja namreč še ni videla.
Na pot se gre torej, ko še ni povsem jasno. Gre se, ko se prejme povabilo, ko se v srcu oglasi Glas, ki kliče in vabi v novost evangelija, katerega gotovost je v negotovosti. In vendar je tukaj, v evangeliju, več kakor Jona in Salomon skupaj. Je Kristus, ki v sebi nosi izpolnitev slehernega srca. Je polnost Božjega življenja, ki se daje. Daje, da bi nasitilo, napojilo, osrečilo.
Ponujen nam je Odnos. Ponujena nam je Beseda. Ponujena nam je Oseba, ki osrečuje. Znamenje je nežno, tiho, preprosto in vendar vztrajno na dnu slehernega srca. Bo dovolj, da gremo na pot, verujemo in stopimo v dialog z Njim?
Ni komentarjev:
Objavite komentar