Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti (...), tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal.
V evangeliju pa Jezus poudarja, kako ni moč molitve v mnogih besedah, ampak v prepoznanju Očeta, ki ve, kaj potrebujemo, še preden ga prosimo.
Tako prvo berilo kakor evangelij nas spomnita, da je prvi akter in pobudnik vedno Bog in ne mi. On je, ki dela prve korake naproti nam, On je, ki nam pripravlja vse, kar potrebujemo in še več od tega, On je, ki prvi pošilja svojo Besedo, samega sebe, da bi lahko v naših srcih in življenju delal velike stvari.
On je prvi, zato molitev sinov, ki nas jo je naučil edini Sin, temelji na sprejemanju, na prošnji in sprejemanju. V njej ni nič "akrivatorskega", nič nasilnega in tudi ni samopobud. Vse je le odgovor na tistega, ki kliče in prošnja, da bi darove, ki nam jih želi dati, bili zmožni sprejeti.
V ponižnosti srca, ki ve, da je bilo obiskano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar