Bog je zvest v svojih obljubah. Kar izreče, tudi izpolni. Ob svojem času in na svoj način, vendar ostaja zvest in ostaja točen. Ostaja tisti, ki gre v svojih obljubah in sanjah za nas preko naših predstav. ter nas vselej pelje v še večje in še lepše. To pa se lahko zgodi le tam, kjer mu nekdo odpre srce ...
V prvem berilu beremo o obljubi, ki jo Bog da kralju Davidu. Obljubi mu sina, ki "bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. Jaz mu bom oče, on mi bo sin."
Stara zaveza je polna pred podob tega, kar se je v Sinu dokončno tudi izpolnilo. David je res imel sina Salomona, ki je Gospodu sezidal mogočen tempelj, vendar je bilo vse to minljivo. Tempelj je bil porušen, Salomon pa na svoja stara leta nič več ni ostajal zvest Božjim zapovedim, temveč se je prepustil malikovanju.
Šele v Kristusu je bila mogoča dopolnitev in trajnost obljub. On je tisti edini Sin, ki je s svojim telesom zgradil nov tempelj občestva, Cerkve, ki se ne more porušiti in s svojo poslušnostjo med nami ustvarjal nebeško kraljestvo, ki mu ne bo konca.
Abrahamu in nam, njegovemu potomstvu je bila dana obljuba, da bo dedič sveta ne zaradi postave, ampak zaradi pravičnosti iz vere. Mi smo torej dediči obljube po veri, kar pomeni, da živimo iz milosti. Edino tako je obljuba zagotovljena za vse potomstvo, ne samo potomstvo iz postave, ampak tudi iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh (...). To močno poudarja apostol Pavel Rimljanom, ki niso več pripadali ljudstvu postave in vendar so bili namenjeni milosti odrešenja.
Za to večno in trajno izpolnitev ter razširitev obljube na vse, je bil potreben Kristus. On, v katerem vsa stara zaveza najde izpolnitev in dopolnitev. Ker nas je prišel rešit postave, je tudi z njegovim rojstvom bilo tako, da se je rodil pod postavo, ki bi njegovo mater Marijo skoraj kamenjala, če je ne bi pravični Jožef, ki je že upal onkraj postave, zaščitil.
In vendar gre velikonočna ljubezen, ki nam jo je prišel pokazat Kristus, ne le onkraj črke, onkraj navad in predpisov, ampak kliče k daritvi samega sebe. Ker ljubi. In ker ljubi, išče človeka tam, kamor je le-ta zašel. Že je Jožef šel preko gole črke, že je izkazal veliko ljubezen do Marije s tem, da je ni javno osramotil, toda Bog ga kliče v več. Kliče ga v ljubezen, ki ne preračunava več. Ljubezen, ki ne le zavaruje, ampak tudi daje! Vsega in do konca! To je tudi naša sreča, to je naša poklicanost. Daritev samega sebe do konca.
Tudi Marijo, začetnico dobe milosti, angel povabi v novo logiko. Povabi jo k popolnemu zaupanju v Božje varstvo. Tako ta nova Eva, ki za razliko od prejšnje, veruje v Očeta in ne stegne roke obvladovanja, ostane ponižna dekla, polna zavesti, da je noseča z Božjo novostjo, ki jo je poklicana nositi in živeti, Bogu pa prepustiti, da poskrbi za ostalo.
Na nas je, da si upamo ostajati noseči z Božjimi navdihi, z njegovo Besedo in Duhom, On bo storil ostalo. On po prišepnil ob pravem času pravim ljudem, naj si ne bojijo odpreti vrat novemu ter pod svojo streho sprejeti Božje novosti, sprejeti ljudi, ki so noseči s Kristusom.
On bo vsem nam šepetal, kje naj se ne ustrašimo novega, četudi ga ne razumemo, ampak pogumno sprejmemo to novost, da se bo lahko rodil Kristus, da bi nas vedno znova odrešil naših grehov ter grehov rigidnosti postave.
Da bi se le pustili zbuditi iz tega spanja lažne varnosti in navajenosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar