Jn 3, 1-8
V evangeliju vidimo Nikodema, predstavnika izobraženih ljudi in visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ki je na svoj način ujet v lastne predstave, v predstave znanosti in religije, v zahteve pravil in predpisov. A vendar ga je Jezus vznemirjal. Ker je prinašal nekaj novega, svežega, do tedaj nepoznanega. Prinašal je vero, ki je konkreten Odnos. In to je nekaj, kar nas potegne. Tudi Nikodema je, morda celo tako močno, da se je ustrašil za svoje ugledno mesto, tisto, ki ga je moral igrati navzven. Zato je prišel ponoči, naskrivaj, previdno, kakor s tiho prošnjo Jezusu, naj mu ne poruši njegovih predstav in programa delovanja.
In Jezus je spoštoval, ostal je diskreten, najverjetneje ga je odpeljal celo stran od svojih učencev. A povedal mu je resnico. Potrebno se bo roditi znova, potrebno bo, da tudi on stopi skozi novo rojstvo, skozi tisto rojstvo, ki ne vzdrži tolikih predalčkov in predstav, katerim mora Bog ustrezati in ki ne vzdrži naše prestrašenosti pred novostjo Duha.
Res, potrebno se je roditi iz vode in Duha, potrebno je umakniti svoje predstave in dati prostor Božjemu. In kako težko je to slišati. Morda se je zato ta učeni in strokovni Nikodem naredil v nekem trenutku kar malo "neumnega", kakor ne bi hotel razumeti in slišati, kar govori Jezus. A v sebi je slutil.
Evangeliji nam ne poročajo o tem, kako je Nikodem živel po tem srečanju, nekaj pa vemo. Nikoli več ni Jezusa izpustil izpred oči. Ponovno se je pojavil ob njegovi smrti, kar priča o tem, da ga je spremljal. Ne vemo pa ali si je kdaj upal oditi iz svojih notranjih okvirjev delovanja, v katere je hotel spraviti tudi Boga ali ne. Ali si je kdaj upal zares roditi iz vode in Duha, odpreti vrata temu novemu ali je ostal "na pol". Na pol med starim in novostjo, a nikjer zares.
A tudi če ne vemo zanj, za nas ostaja ključno, da si sami odgovorimo, kaj bomo storili mi. Kje bomo mi ostali? V starih predstavah, se odprli novosti Duha ali begali nekje vmes? Sami se moramo odločiti, dejstvo pa je, da novo rojstvo zahteva popolno tveganje. Tveganje, ko resnično stvari niso več zgolj v mojih in tvojih rokah, ampak so popolnoma izročene v Božje. Da On sam pokaže, kako in kaj.
To so na novo rojeni ljudje, apostoli in učenci, h katerim se iz ječe vrneta Peter in Janez. In ko slišijo za vse grožnje, ki jih ves zbor napoveduje, se zavejo svoje majhnosti in prestrašenosti. A zaupajo. Zaupajo in se naslonijo na tistega, ki je obljubil, da bo vedno z njimi, do konca sveta. Zato v stiski najprej molijo. Težave se ne lotijo na lastno pest, temveč zavpijejo k Bogu, prosijo za moč in pomoč, ki jim bo dala možnost, da ostanejo Njegove priče.
In prejeli so potrebno moč, prejeli so Svetega Duha in se na neki način ponovno rodili.
Tudi v mestih, v katerih mi živimo, so se marsikje zarotili zoper Gospoda in zoper njegovega maziljenca, se zbrali zoper svetega služabnika Jezusa, zbrali tudi proti njegovim učencem, kristjanom.
Kaj bomo storili mi? Ostali v starem, se skrili za zaprta vrata in poskušali kar najmanj vznemirjati svet ali si upali moliti?
In zdaj, Gospod, glej njihove grožnje in daj svojim služabnikom, da bodo z vso srčnostjo oznanjali tvojo besedo. Zato iztegni roko za ozdravljanje in naj se godé znamenja in čudeži v imenu tvojega svetega služabnika Jezusa.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar