Mt 25, 1-13
Danes praznujemo god sv. Katarine Sienske, močne žene. Žene, kakršnih potrebujemo danes! Žene, ki zagotovo ni bila enkrat ponižana, zaustavljena, prezirana, tudi v cerkvenih krogih in tudi med svojimi kristjani, pa je kljub temu ohranila živ odnos, ki je ni pustil na miru. Vedela je, da mora slediti Njemu in izpolniti to, kar ji je bilo razodeto. To jo je marsikdaj puščalo v občutjih samote, nerazumljenosti, a prav to jo je tudi delalo močno.
Bog je luč in nobene teme ni v njem.
Živeti v Bogu, ki je luč, ni vedno lahko. Ker je tam pač luč in se vidi vse! Tudi tisto, kar bi ne hoteli. In res, ampak res je kdaj lažje hoditi v temi, se skriti za druge, biti kakor ostali, sprejeti položaj nemočne žrtve ali pa postati gospodovalni in ukazovalni do drugih.
In nič od tega ni luč, za kar nas je odrešil in osvobodil Kristus.
Vztrajati v resničnem in zaupnem odnosu s to Lučjo, ki nas zaradi ljubezni nikdar ne pusti spati, je izzivalno. A prav takih ljudi je danes žejna kultura, četudi tega ne bo nikdar priznala. Ljudi, ki so budni, ki so v nenehni pozornosti in prisluškovanju Svetemu Duhu, ki je kakor ta ženin, ki prihaja. K vsakemu od nas, da bi nas osvojil, prepojil, vodil in po nas deloval.
In kakor teh deset devic, tudi mi hitro pospimo v svojem notranjem življenju. Ker čas Boga in naš čas nista vedno v istem časovnem območju. Včasih se zdi, da imata velik zamik, tako velik, da ga sploh ne razumemo več. Razumemo ga kot Boga, ki je oddaljen, ki ga nič ne briga. Pa ni tako. Kajti Gospod ve, zakaj je potreben ta čas zorenja, zakaj je potreben tisti čas v našem življenju, ko se zdi, da se ne dogaja nič. Vsaj ne tisto, kar bi hoteli mi sami. On ve, kaj dela in zakaj dopušča ta obupen čas "niča" in "spanja".
A pride dan, ko se Bog razodene jasno in očitno. To ni zgolj takrat, ko življenje od nas zahteva odločitve, temveč zlasti takrat, ko se v nas zgodijo milostni tihi trenutki rasti. Takrat, ko v sebi premagamo novo blokado, ko razpremo svoje dojemanje, ko razširimo pogled našega razuma in odpremo svoje predalčke, v katere trpamo sebe, ljudi in Boga. To so tisti milostni časi obiskanja našega Ženina, ki nas želi peljati na svatbo. In to že na tem svetu.
Zakaj pa mi radi zamudimo te milostne čase v našem življenju, ko smo obiskani? In kaj je tisto olje, ki nam zmanjka in prepreči, da bi vstopili v polnost življenja?
Lepo bi bilo imeti odgovor kot na dlani, a mislim, da si mora vsak od nas odgovoriti sam. Kaj je tisto, kar mu prepreči, da bi vsak dan, ne glede na ugodne ali neugodne zunanje okoliščine - Jezus je v končni fazi prišel ponoči! - vstopili v za nas pripravljeno svatbo. Kaj je tisto, kar nas zaustavi, da si ne dovolimo vstopiti v polnost življenja, za katerega smo bili ustvarjeni?
Lahko je to zamera, nerešeni odnosi, ujetost v preteklo bolečino, pomanjkanje svete jeze, ki omogoči nov korak, za nekoga je to olje lahko molitev, ki jo zmanjkuje, morda strah, ki rovari po naši notranjosti ... Karkoli.
Pomembno pa je to olje poiskati, kajti pametne device se od nespametnih niso razlikovale po tem, da v svojem življenju ne bi kdaj zaspale in delale napake, temveč po tem, da so predvsem znale imeti odprte oči in prepoznati čas, ko jih je obiskal Gospod. Morda v najbolj nepričakovanih in neugodnih okoliščinah, morda v obliki, ki je bila najmanj običajna. In vendar so srce pustile iz dneva v dan odprto za te milostne trenutke vsakodnevnega, večkratnega obiska Boga!
Ni komentarjev:
Objavite komentar