Jn 5, 1-16
... se lahko počutimo precej pogosto. Utrujeni in ujeti v obveznosti, ki jim ni konca. S tiho zavestjo, da nekje odspodaj nekaj zmanjka. In si zaželimo izvira, da bi se odžejali ... a kaj, ko ni časa, tega izvira ni pri roki, toliko drugih stvari še vpije in kriči, da so nujne.
In res, Beseda nikoli ne kriči in ne maha z rokami, da bi jo videli. Ne predstavlja se kot urgentna, ker to ni stil Boga. Beseda je tiha, a ko jo srce sprejme, postane močna in rodovitna.. Zareže v živo, gre direkt. Ker pa ne dela trušča, (kakor to počne zlo), je tako enostavno najti izgovor, da si ne vzamemo časa zanjo.
V tem postanemo podobni hromemu pri kopeli Betesda, ki sicer hrepeni in čaka, a vsakič zamudi. Vsakič se nekaj zgodi, da ne uspe. Kako poznano! Vsakič je nekaj ali nekdo kriv, da nismo našli časa za globlje. Jezus pa pokaže, kako imamo vse milosti že v sebi, na dosegu roke, dovolj je le verovati in hoteti.
»Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« Dovolj je bilo! Lahko hodiš, lahko si najdeš čas, lahko se odločaš zame ...
In ko bomo naposled svoje globoke potrebe po izviru vzeli zares, ko bomo zares izbirali novo smer, ko bomo spremenili svoje mišljenje, pogovore in začeli gledati z očmi upanja in zagona, verjemite, farizeji v nas ne bodo čakali dolgo. Ob prvem koraku se bo v nas nekaj oglasilo in nasprotovalo. Ugovori pa bodo vsaj tako hecni kot : »Sobota je; ne smeš postelje nositi!«
Morda bodo ugovori celo bolj prefinjeni, to bo spoznal vsak sam. V vsakem primeru pa lahko samo želja in vera v Besedo data moči, da se novo življenje v nas razvija naprej.
Zanimivo je tudi, da se Jezus umakne, ker je bila tam množica. In šele kasneje, na samem, poišče ozdravljenega. Kako pomenljivo. Bog nas išče! Z nami želi govoriti čisto osebno! Lepo je, če mu vsaj kdaj pomagamo in se tudi sami odmaknemo od nepotrebnih množič in trušča. Lepo je, če se vsaj kdaj, še bolje pa redno, pustimo odpeljati 1000 komolcev naprej na poti vere ... in milosti.
Kajti Gospod nas vabi naprej. Naprej po tej reki milosti vse dokler nam ne da vedeti, da smo z milostjo objeti z vseh strani. Prav kakor reka, ki je ni več možno prebresti, ker te obdaja celega. Kako lepe so Gospodove milosti, kako lepo je imeti oči, odprte zanje in jih ne spregledati.
Objeti z rednim izvirom milosti, lahko nenehno rodimo sad. Pravočasno. Vsakovrstnega in užitnega, za jed in za zdravilo nam in drugim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar