Ps 118
Kol 3, 1-4
Vemo, kaj se je dogajalo! Najprej v zgodovini odrešenja. Berila velikonočne vigilije nam čudovito opišejo pot izvoljenega ljudstva, ki je nenehno padalo v suženjstva, nenehno v greh in stisko, a Bog ga nikoli ni zares zapustil. Vedno mu je stal ob strani, ga reševal in pomagal. Vseskozi se ponavlja ista logika Boga. Ko več ni bilo poti naprej, ko je bila situacija dokončno brezizhodna, ko človeško ni bilo rešitve, je rešitev prišla. Šele takrat. Da bi vedeli, kako si odrešenja ne moremo priboriti ali zaslužiti, še najmanj pa si ga priskrbeti sami.
To Izraelsko ljudstvo je v to skušnjavo nenehno padalo. Nenehno je pozabljalo na Boga in verjelo, da zmore samo. In nenehno je to ubogo ljudstvo, ki večkrat res ni ločevalo med svojo levico in desnico, reševal in tolažil Bog sam. Po Mojzesu, Izaiju, Baruhu, Ezekielu in številnih drugih.
Nenazadnje pa to ubogo ljudstvo, ki še danes večkrat ne ločuje med svojo levico in desnico, odrešuje Sin. Ko hodi iz kraja v kraj, v nenehnem iskanju izgubljenih, Sin, ki ozdravlja, osvobaja, rešuje.
"Veste, kaj se je dogajalo! Po Judeji, Galileji ... in do skrajnih mej sveta. "
Vemo, kaj se je dogajalo v Galilejah, Jeruzalemih in Golgotah naših src. Vemo za neskončno čudne dvoboje med življenjem in smrtjo, med svobodo in suženjstvom ter nenehno prisotno Božjo rešitvijo. Kakor v stari zavezi, tako v evangelijih in tako danes.
Bog, ki preseneti takrat, ko se zdi vsega konec.
V današnjem evangeliju beremo: Razpeli so ga na križ in usmrtili. Kaj se da še storiti? Nič. Konec je. Učenci so v stiski pokazali svojo čoveško kapaciteto, ki ne seže daleč. A bilo je potrebno, da so doživeli svoje osebno razočaranje. Bilo je potrebno, da so zatajili sebe in Gospoda. Bilo je potrebno, da se je v najbolj ključnih urah pokazala njihova največja tema. Ker se je točno tam, ko so doživljali največje breme svoje ranjenosti in neuspeha, pokazala svetloba luči. Svetloba rešitve, ki nikakor ni mogla prihajati iz njih samih. Luč, ki rešuje ne zaradi naših zaslug, ampak zaradi svojega svetega imena (prim. Ezk 36,22).
To luč so morali doživeti propadli učenci. In točno to luč moramo doživeti mi sami. Da bi lahko izkusili odrešenje točno tam, kjer smo tudi mi najbolj "propadli" in tam, kjer je človeško gledano konec. Bog pa ga je obudil tretji dan.
Bog nas vedno prehiteva. Njegova Milost je vedno pred nami, zato je tako lepo in hkrati ospupljivo odkrivati odvaljene kamne v naših življenjih. Nikoli jih namreč zares ne pričakujemo, največkrat smo nad njimi osupli in največkrat jih ne vidimo, kot nekaj dobrega, temveč kot nekaj, kar je šlo narobe.
Marija Magdalena, ki je prva prišla h grobu, odvaljenega kamna ni doživela kot vesele novice, nasprotno, ustrašila se je, zaskrbelo jo je, razumela ga je kot napako, veliko napako. Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.
In tako je tudi z našim življenjem. Dogodke vidimo s človeškimi očmi, kot polomijo, napako ali dokončno izgubo. In to tudi so. Potrebno pa je z Marijo, Janezom in Petrom preteči kar nekaj kilometrov, da bi v prav teh dogodkih izkusili nekaj drugega. Veliko večjega. Božjega. Novega. Vstajenjskega.
To je stil Boga. Ko nas človeško zaskrbi, ko pridemo v stisko, ko ne razumemo, pokaže svojo odrešenjsko moč. Tam, kjer vlada tema. Zato je potrebno temi dovoliti, jo priznati, da je, vstopiti v ta grob in videti povoje - simbol smrti.
Janez je prvi pritekel h grobu, pa ne zato, ker je hitreje tekel, ampak zato, ker je na Veliki petek bil tam. On je vedel, kje je Jezusov grob, Peter pa ne. In vendar je Petra spustil naprej. A ga ponovno prehitel v veri.
Čeprav nista še razumela Pisma, da Gospod mora vstati od mrtvih, je Janez videl in veroval. Preden je razumel Pisma, preden bi lahko bilo vse pod kontrolo. To je vera. Zmore videti preden razume in preden izkusi.
Povej nam, Marija,
kaj si videla na poti!
Grob Kristusa živega
in slavo sem videla vstalega,
angelske priče, prtič in povoje.
Vstal je Kristus, upanje moje,
pred vami pojde v Galilejo.
Na začetek, tam, kjer se je vse začelo. Da bi odslej vse lahko videli z vstajenjskimi očmi, ker vemo, kaj se je dogajalo! In nam, ki vemo, kaj se je dogajalo, je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričujemo, da je On "tisti".
Ni komentarjev:
Objavite komentar