1 Pt 1,3-9
Jn 20, 19-31
V današnji Božji besedi srečamo dve občestvi, ki delujeta na povsem drugačen način. Apostolska dela nam opisujejo skupnost prvih kristjanov, kjer se človeku kar ogreje srce. Ob prebiranju teh vrstic se kar spontano prebudi hrepenenje po tem, da bi taka občestva ponovno obstajala. Zdi se skoraj nemogoče. Bili so stanovitni v lomljenju kruha in v molitvah, družili so se med seboj in imeli vse skupno. Poskrbeli so za vsakega, ki je bil v potrebi, skupaj so se zbirali tako v templju kakor po domovih ter živeli z veselim in preprostim srcem. Ljudje so jih imeli radi in Gospod jim je vsak dan pridruževal take, ki so našli odrešenje.
Mi pa smo nad takimi občestvi že obupali. Človeško gledano se zdi nemogoče! In vendar je tako občestvo dejansko obstajalo. Je pa tudi res, da se je pred tem moralo nekaj zgoditi ...
Evangelij namreč prikazuje sliko učencev, ki se zdi veliko bliže našemu stanju. Bili so prestrašeni, tiho, zamrznjeni in skriti za zaklenjenimi vrati. Iz strahu pred Judi, ki jih je bila veika večina.
Predstavljam si, da so se učenci po vseh dogodkih velikega tedna, po vsem stresu, ki so ga doživeli, med seboj tudi prepirali. Vsak je v sebi doživljal žalost in razočaranje ob spoznanju, da niso vzdržali ob človeku, ki jim je toliko pomenil. Dovolj je bila le drobna opazka drugega in že se je vnel prepir. Tako razboleni so bili.
Kako pogosta slika današnjih občestev in slika počutja večine kristjanov, ki morda občestva niti ne čuti.
V to stanje torej vstopa Jezus. Skozi zaklenjena vrata. Svojo veličino, moč in vsemogočnost pokaže prav s svojim izjemnim usmiljenjem. "Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam."
Ne pride z obsodbo, ne reče jim: "Kje ste bili? Sem vedel, da se na vas ne da zanesti, za vse sem bil sam, hvala lepa!" Take besede pozna človeško ranjeno srce. Božje srce pa prihaja z usmiljenjem, z ljubečim mirom, ki presega človeško, z neverjetnim zaupanjem, ki še vedno verjame v nas in naše odnose. Prihaja s temeljno sprejetostjo človeške bede, ki jo objema s svojo veličino.
A tudi večkratni obiski Jezusa niso bili dovolj zato, da bi to prestrašeno in skregano občestvo postalo občestvo, o katerem beremo v Apostolskih delih. Potreben je bil čas privajanja na novo, potrebna je bila sprava med njimi in s samimi seboj, potrebno je bilo odpuščanje in usmiljenje do omejitev drugega in svojih lastnih omejitev. Potrebno je bilo iskreno dvomiti v to, ali je sploh mogoče, ali je vse spoloh resnično. ž
Potrebno je bilo, da se je vsak v sebi prepoznal v "Tomažu", ki je težko na pravem mestu ob pravem času in "Tomažu", ki se iskreno sprašuje in dvomi.
Tomaža so imenovali tudi Dvojček. Danes bi lahko rekli, da ta vzdevek simbolizira vse naše notranje dvojnosti in razklanosti, ki nas vodijo v manipulacijo s seboj, z drugimi in Bogom. Nismo pristni, eno govorimo, drugo delamo. To je ta Dvojček v nas. To so naši notranji konflikti, ki se odražajo navzven in ki tako močno potrebujejo slišati: "Mir vam bodi!"
Da so učenci naposled lahko prejeli vso potrebno milost in Svetega Duha, ki združuje v "eno telo", je bila potrebna tudi čisto človeška pot sprave in rasti.
Tudi danes vsi potrebujemo teh konkretnih človeških korakov sprave in odpuščanja, iskrenega, usmiljenega in sočutnega pogleda v oči.
Človeško je to nemogoče. Vrata so zaprta. Jezus pa vabi preko tega. Gre skozi ta vrata nemogočega, da bi to spravo in usmiljenje okusili najprej kristjani v sebi, nato med seboj, nato pa - poslani - odšli v svet, ki je žejen tega istega usmiljenja in miru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar