On, ki je bil do konca in v vsem poslušen Očetu, je nenehno prisluškoval kje, kdaj in kako bo prišla ta ura, ko bo poklican izkazati ljubezen do konca. In ta ura pride za vsakega od nas. Čas, ko ni več polovičnih izbir, čas, ko se je potrebno odločiti za koga in kako darovati svoje življenje. Do konca. Kajti v tem je edina resnična sreča in edini pravi cilj življenja. V popolni podaritvi samega sebe.
Da bi prepoznali to našo uro, ko ni več čas za skrivanje in izogibanje, temveč za konkretne odločitve, je potrebno sprejeti mesto učencev, ki jim Bog zgodaj zbuja besedo, zgodaj zbuja uho.
Gospod Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj. Čeprav bi se bilo kdaj lažje. Za nedoločen čas zaspati ali pobegniti ...
Ker ni lahko biti učenec in ni lahko prisluhniti Besedi ter se ji pustiti voditi. Niti Jezusu ni bilo, saj ga je vodila v Getsemani, v notranji boj, pred zemeljske oblastnike, v popolno zapuščenost, izdajstvo najbližjih, samoto, ki reže, sramotenje mnogim in na koncu v dokončno razgaljenje in pribitost. Ne, ni lahko. Beseda včasih v svojih presenetljivih smereh tudi straši.
A tisti, ki brezmejno zaupa vanjo ve, kaj mora storiti, ko pride ura, ko je postavljen pred odločitev - beg ali podaritev. In četudi bi zbežal, ve, da je sreča ravno tam, kjer vzdrži le še ljubezen ne glede na ceno. Takrat ni pomembno, če množica pljuva v obraz, zasmehuje in sramoti zaradi sprejetih odločitev, kremži ustnice in zmajuje z glavo, preži in prebada...Kajti takrat Bog pomaga, da se ne damo zmesti in naredimo svoj obraz kakor kremen.
Ta poslušnost Besedi torej daje moč, da zmagamo v vsaki stiski, ker v Njem res ne moremo biti osramočeni. A bodimo iskreni, lažje kot Besedo, je poslušati množice. Ta vsaj kdaj ploska, vsaj kdaj kriči: "Hozana, blagoslovljen ..."
A poslušanje množic je prazno, ker je množica sama v sebi prazna. Nima imena, vsak v njej je brezobrazen. Množica ne pozna osebe, ne pozna imen, zato ostaja prazna, brez vsebine, ki bi bila tehtna. In zelo malo je potrebno, da se "Hozana" spremeni v "Križaj ga!". Zelo malo.
Ljudje, ki nas še danes podpirajo, bodo jutri lahko že nasprotni. In konflikt v mnenjih je tem večji, čim pomembnejša in ranjivejša odločitev je pred nami. Takrat smo lahko hitro zapuščeni in nerazumljeni celo od najbižjih ... ali zlasti od njih. Pot velike noči, pot prehoda je očitno edina pot osvoboditve. Skozi zapuščenost in izdanost v vstajenje. Ni druge verzije.
A zakaj si je Bog izbral tako zahtevno pot? Vsaj On bi se lahko izognil tako ponižujoči in sramotni poti? Zakaj tako krotko jezdi na tem osličku, ko vendar ve, da vsi ti vzkliki ne iščejo Njegove besede, Njegove volje, temveč senzacionalnost vladajočega Mesija, ki bo s truščem voditeljem ljudstva dokazal svojo moč? Zakaj izbira tako težko pot za naše odrešenje?
Bog hoče odrešiti človeka in ga poiskati v najbolj oddaljenih krajih, kamor se je razkropil oblačnega in temačnega dne. In četudi bi lahko vsak trenutek "prosil svojega Očeta in bi mu takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov", se ponižno pusti voditi rokam ljudi.
Kajti mi sami smo mu določili pot, ki jo je moral prehoditi. Tako daleč, kot smo mi šli s svojimi grehi, tako daleč je moral On za nami. Vsak ovinek, vsako stranpot, ki smo jo mi prehodili, je moral tudi On. Da bi nas lahko prijel in potegnil ven. In moral je prav do tja, kamor je človek uspel priti - do groba. Zato toliko ponižanja, toliko pljunkov, toliko srmotenja, toliko laži, udarcev in greha ... Tako daleč mora ta Ljubezen!
To je veliki teden - občudovanje te krotke Ljubezni, ki se pusti voditi, korak za korakom, tja do največjega brezna, kamor je kdajkoli prišel človek. Da bi ga potegnila ven.
Nekaj, kar razum ne dojame in srce vzdrhti.
Nekaj, pred čemer se da samo poklekniti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar