Mt 26,14-25
Vsemogočni Gospod mi je dal jezik učencev, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho,
da prisluhnem kakor učenci. Vsemogočni Gospod mi je odprl uho. Jaz se nisem upiral, nazaj se nisem umaknil.
Kako čudovit klic v teh svetih dneh! Prisluhniti Gospodu, dopustiti, da nas On vodi skozi to sveto tridnevje. Še več, privzeti držo vsakodnevnega poslušanja. Se ne upirati, ko Beseda želi govoriti! To zahteva odločitev in pogum.
Umetnost poslušnja pa se včasih začne že veliko prej in sicer pri umetnosti postavljanja pravih vprašanj. V evangeliju srečamo dve vrsti vprašanj - Judovo ter vprašanje, ki ga Jezusu zastavijo ostali učenci.
Mi se pogosto ustavimo na vprašanjih, ki spominjajo na Judovo vprašanje: "Kaj mi hočete dati in jaz vam ga izdam?"
Juda je že odločen, kaj bo storil. Ne išče Resnice, temveč ostaja pri svoji resnici, s katero trguje in preračunava, kaj se mu najbolj splača? Kje bo največ prejel on sam?
Mi pogosto zastavljamo vprašanja, v katerih je že vključena naša odločitev. Ne zanima nas odgovor drugega, temveč le to, kako bomo mi najbolje prišli skozi in uspeli v svojem načrtu. Tako zelo smo ogroženi. Jaz nardim to, kaj mi daš ti? Se mi splača?
Na drugi strani pa srečamo vprašanje ostalih učencev, ki Bogu dopuščajo vso svobodo, ki mu pripada. Z vprašanjem: "Kje hočeš, da ti pripravimo pasho?" resnično iščejo to, kar je všeč Gospodu. Niso navezani na svoje zamisli, temveč ostajajo svobodni in odprti za Božje predloge. Takih vprašanj manjka v naših odnosih, takih vprašanj manjka v našem odnosu z Bogom! Iskrenih vprašanj: "Gospod, kaj želiš, da storim?"
Kakšna preprostost, kakšna svoboda!
Kajti prav tako svobodo nam daje tudi Gospod. Nikogar od nas si ne prilašča, nikogar ne poseduje, temveč vsem pušča popolno svobodo. Celo v preizkušnji, celo takrat, ko pride njegova ura in bi nas potreboval.
Zadnja večerja je bil še zadnji čas, ko so bili vsi zbrani na enem mestu. Jezus je vedel, da ga bodo v zelo kratkem času vsi zapustili. Celo v vrtu Getsemani, kar pomeni veliko pred zunanjimi grožnjami in pritiski. Kakšna bolečina za Boga!
In vendar se pri mizi podari cel. Vsem. Brez izjeme, tudi Judu. Tudi nam.
Jezus si nikogar ne prilašča. Noče nas kontrolirati, noče siliti, noče prepričevati. Najdlje, kar mu spoštovanje naše svobode dopušča, je povabilo, da bi ostajali z Njim, čuli z Njim. Ne le v Getsemaniju, ampak vsak dan svojega življenja.
On se je že odločil, da gre do konca. On ostaja z nami. Vprašanje pa je, ali mi želimo ostajati z Njim, ga spustiti v dvorano naših src, da bi skupaj z nami in svojimi učenci obhajal pasho, kar pomeni prehod, rešitev iz suženjstva naših idej v svobodo Božjih otrok?
Odločitev ostaja naša. Ker smo svobodni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar