Lk 24,13-35
Danes beremo, kako sta Peter in Janez šla v tempelj ob deveti molitveni uri in pri vratih srečala hromega. Vsak dan so ga drugi prinašali k tempeljskim vratom, ki se imenujejo Lepa, da bi v tempelj gredoče prosil vbogajme. Bil je od rojstva hrom.
Hrom zaradi lakote po priznanju, po dobroti, po pohvali, po tem, da bi bil potrjen v svoji lepoti. Zato sei pri Lepih vratih. Zato mi tolikokrat sedimo pri lepih vratih in pri mimoidočih preverjamo, koliko smo vredni, lepi in primerni. Dajo nam različno ceno, največkrat drobiž. Dokler ...
Dokler se ne zgodi ključni preobrat. Hromemu je neko moral povedati, da to, kar pričakuje in išče, ne bo prejel od drugih, ker mu ti drugi tega ne morejo dati. Nekdo mu je moral sporočiti, da je največja vrednost že v njem, da ni več potrebno, da bi ga prenašali drugi, da mu ni več potrebno prosjačiti za priznanje, da mu ni več potrebno ponižanje. Zasluži si nekaj zelo drugačnega!
Prosjačiti za vrednost, za priznanje, moledovati za lepo ravnanje, je za vsakega neskončno ponižujoče. Prosjačiti in svojo lastno vrednost preverjati pri drugih, pomeni ne gledati v oči. Pomeni nositi sram, ki preprečuje, da bi lahko drugega pokončno in ponosno gledali.
Zato Peter reče hromemu: "Pogej v naju!" Kakor bi ga hotel spomniti, da je čas, ko mora začeti v odnose vstopati drugače - ne več na način, da sebe poniža, temveč kot enakovreden sogovornik, kot tisti, ki ve, da je vreden spoštovanja.
Tam, v spreobrnenju srca, je namreč začetek ozdravljenja.
Peter ga nato prime za desnico ter vzdigne. Pove mu, da je tisto, kar išče pri drugih, že v njem. Da je tisti, ki mu edini daje pravo dostojanstvo, že tam. V moči tega Jezusa zato lahko vstane in hodi, lahko stopi na svoje noge in zaživi to, kar že je.
V imenu tega Jezusa, ki edini govori resnico o njegovi in naši vrednosti, lahko zares zaživimo. Kot vstajenjski ljudje.
Odločitev pa se mora zgoditi v nas. Kajti stopala in gležnji se utrdijo šele takrat, ko vstanemo. Ne prej. Teh "močnih stopal" ne čutimo pred ključnim korakom, ki mora biti storjen v veri. V nas se mora najprej zgoditi čudež pripravljenosti, da zapustimo vlogo berača, čudež odločenosti za spremembo. In takrat nam sam Bog priteče naproti, v hipu se utrdi, kar se mora utriti za prvi korak. Nato za naslednji in spet naslednji. Dokler ne dokončno stojimo pokonci in hodimo, poskakujemo in hvaimo Boga.
Ko pa se to zgodi, ko dokončno sprejmemo vlogo živega človeka, skačejo celo nebesa!
Bog potrebuje vstale kristjane!
Notranje vstajenje pa ostaja proces, ostaja pot. To nas pripovedujeta učenca, ki sta potovala v Emavs. Bila sta na poti, "zaciklana" v svoje stiske in težave, v velikih razpravah in obupu. Kot mi.
A Gospod je z nami tudi takrat. On ve, da je vstajenje proces, ve, da je vera pot. In hodi z nami. Korak za korakom. Prisluhne našim težavam, pusti, celo želi, da mu pripovedujemo, govorimo. Potem, če in ko mu to dopustimo, spregovori tudi On. Tako, da obuja srce, prižiga ogenj ...In ostane, želi ostati, če le ve, da ne bo v napoto. Tako zelo obziren je. Čaka povabilo. Noče biti vsiljiv.
In ostane. Vse dokler ni prepričan, da smo prejeli milost - hrano, potrebno za nadaljnje korake. Takrat "izgine izpred oči", pa ne zato, ker bi odšel, ampak zato, ker s tistim razlomljenim kruhom vstopi v nas. Postane z nami eno. Pa ne le pri bhajilo, temveč vsakič, ko se z njim srečamo. Tako ali drugače. Takrat postanemo nositelji Vstalega Kristusa.
Učenca sta se vrnila v Jeruzalem, kraj trpljenja. V kraj, iz katerega sta bežala, se zdaj vračata z novim pogledom, s spremenjenim pogledom. In tam, prav tam, kjer je najbolj bolelo, sta našla največje veselje, našla sta svoje brate. To je vstajenje. To spreobrnenje nerazumljivega, bolečega, obupanega v veličastvo veselja, ki se ga ne da vzeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar