Jn 21, 1-14
Kako lepo je gledati to razliko med Božjim delovanjem in delovanjem človeškega strahu. Na eni strani vidimo Petra in Janeza, ki preprosto in jasno oznanjata, stvari se jima kar odpirajo, besede so napolnjene z Duhom. V vsem se čuti, da ne delata sama. In ker ne delata sama, ju niti ječa ne more ustaviti. Beseda najde pot.
Na drugi strani pa srečamo same prestrašene može, odete v prestižne nazive - poglavarji, starešine, pismouki, veliki duhovniki, vsi, kolikor jih je bilo iz tega rodu. Vsi prestrašeni pred tem novim, ki je še kako živo in nagovarja, a hkrati straši.
In podležejo na celi črti. Preiskujejo Pisma, besede življenja poznajo na pamet, a Življenju ne pustijo, da v njih živi. Gledajo, a ne vidijo, poslušajo, a ne slišijo. Vogelni kamen zamenjajo za odvečno opeko, spregledajo, kar je tiho, preprosto in skromno. Ker še ne poznajo moči Duha.
V evangeliju srečamo učence, ki prav tako poznajo, kaj pomeni strah. Srečamo jih še predno so bili odeti v moč z višave in veliko predno so si upali tako pogumno oznanjevati, kot nam to opisujejo Apostolska dela.
Res jih je strah, ker stojijo v novem, česar ne poznajo.
Ok, dojeli so, da je Jezus vstal. A kaj zdaj? Dvakrat se jim je prikazal, vse je novo. A kaj zdaj? Kdo se pa sploh lahko znajde v novem, v novi realnosti, kjer je Luč samo še občasna. In kaj naredimo, ko se ne znajdemo? Ko smo izgubljeni? Poiščemo svoje stare vzorce delovanja in vse, kar nam je bilo v preteklosti znano.
Zato Peter reče: "Ribe grem lovit." In apostoli za njim: "Gremo še mi." Super.
Grejo torej lovit ribe. Peter - voditelj, je to dobro poznal, zato so se bili tega pripravljeni naučiti še vsi ostali, četudi niso bili nikoli ribiči. Samo da je nekdo vodil. Ja, tako zelo močno začnemo iskati karkoli poznanega in varnega takrat, ko nam je resnično neprijetno in smo izgubljeni.
A nekaj, kar se je zgodilo in za vedno spremenilo njihova življenja, jih več ni pustilo pri miru. Vedeli so, da se ne da več nazaj. To je čas vnovičnih praznih mrež. Še so jih potrebovali.
In zato gre tudi Jezus nazaj, po njih. Nazaj na obalo, kakor na začetku. Tam na bregu Tiberijskega jezera torej stoji Jezus, ki jih spet kliče iz starega in poznanega, v novo in nepoznano, v hojo za Njim.
Enako, čisto enako dela z nami. Vsakič ko se vračamo v nekaj preteklega, v nekaj, od koder smo bili nekoč že poklicani naprej, nas na obali spet čaka Jezus in vabi, da pridemo nazaj v novo. Tja, kjer je rodovitno, kjer so ribe, je žerjavica, je hrana in kjer je občestvo.
In tam tudi nas vprašuje po ljubezni. "Ali me ljubiš?" Ne enako kot vsi, ne tako, kot vsi delajo, ampak enkratno, največ, z vsem, kar si ...To pomeni "bolj kot tile." Ljubiti Jezusa ne z več kot drugi, ampak z vsem, kar jaz imam in kar jaz sem.To nas sprašuje.
Da bi v moči te ljubezni lahko zaupali, hodili za Njim, raztegnili svoje roke in pustili, da nas odvede kamor hoče On.
Ni komentarjev:
Objavite komentar