Ljudje, ki so ze okusili bolnišnico "od znotraj" povedo, da so jim najhujše trpljenje povzročali prav obiskovalci, ki so prišli tolažiti sami sebe. Tisti, ki niso vzdržali pogleda na križ. Ker ni lahek. Ker stisne. Da bi se zmanjšala tesnoba, so postali "pametni".
Kakšna bolečina za tistega, ki je na njem - na tem križu!
Bolečino bi lahko primerjali s pametovanjem pismoukov in velikih duhovnikov: "Naj stopi s križa, naj reši sam sebe!"
Bog pa je tisti, ki ne rešuje sebe, ampak mene in tebe. Vzdrži.
In največ, kar lahko mi naredimo, je to, da v globoki hvaležnosti sprejmemo na nas izliti dar. Največ, kar lahko naredimo, je, da znamo ob trpljenju drugega tudi umolkniti in le ljubeče stati pod križem.
Ko pa se na križu znajdemo sami, bo prav ta molk in spoštljivost do lastne bolečina tista "Veronika", ki bo prinesla nežnost in tolažbo.
Ni nam lahko ne imeti rešitve. Ni nam lahko vzdržati pod ali na križu.
Lahko pa vstopimo v Njegovo skrivnost in se v vsem le tiho izročamo. Tudi krike srca. Tudi "zakaj-e". Vse! In naposled pustimo, da Jezusoviih sedem stavkov s križa postane tudi naših.
Naj nas molk ob pogledu na križ umiri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar