Pri mizi

Torek

Iz 49,1-6
Jn 13,21-33.36-38

Te dni se pred nas razgrinja z vso dramatičnostjo dogajanje pri mizi, okrog katere so zbrani dvanajsteri in Jezus. V torek so pred nas iztopili zlasti trije liki, Juda, Peter in Janez, z njimi pa tudi tri oblike odnosa z Gospodom.

Juda je tisti, ki si je v svoji glavi skonstruiral Mesija po svoji podobi. Vedel je, kaj bi moral ta Mesija storiti, kaj bi bilo dobro in potrebno, da premaga krivice. Hotel ga je potisniti v svoj načrt, ga z izdajstvom spraviti v kot, da bi bil prisiljen nekaj ukreniti. Nekaj po Judovi zamisli. Ali pa po naši, kajti vsi poznamo to držo - prisiliti ljudi, da bi bili po naši zamisli. Uporabiti preračunljivost in manipulacijo za to, da bi prejeli, kar želimo. Takrat je v naših odnosih in v našem odnosu z Gospodom resnično noč, v katero je tisti večer vstopil Juda. Bila pa je noč.

Peter, kakor običajno, hoče prehiteti Gospoda samega. Vedno misli, da ve, kaj je zanj dobro in kaj ne, kaj je potrebno storiti in česa ne. Kakor da še vedno ne razume, da ne more on prehitevati Milosti, ampak lahko samo Milost njega. In četudi mu Jezus razloži: "Kamor grem, zdaj ne moreš iti za menoj, pojdeš pa pozneje", mu ni dovolj. Nemirmo vztraja in odgovarja: "Zakaj bi ne mogel zdaj iti za teboj?" 

Peter in potrpežljivost pogostokrat ne gresta skupaj. Peter še vedno misli, da mora nekaj narediti, da mora on poskrbeti za Jezusa. Nenehno se "meče naprej", nenehno hoče hoditi pred njim in ne za njim, nazadnje pa odpove tam, kjer bi res moral vzdržati. Takrat zanika Jezusa in sebe samega.

Petru smo podobni, ko tudi mi želimo govoriti Jezusu, kaj mora storiti, kaj je dobro za nas. Nenehno ga želimo prehitevali. In ko nam ne uspeva, se v nas zgodi upor, kot nam ga slika prerok Izaija v prvem berilu: "Zaman sem se trudil, za nič in brez koristi sem potratil svojo moč." Obupujemo, ker nam naši načti ne uspevajo.

Na koncu pa vidimo še odnos, ki ga je do Gospoda imel apostol Janez. Pri večerji je slonel na Jezusovih prsih.
Kako lepa drža, blizu tistim, ki si upajo umolkniti, se nasloniti in umiriti na prsih Boga ter prisluškovati Njegovemu srcu, Njegovim načrtom, Njegovim sanjam.

To je zmogel Janez. Z Gospodom je razvil čist in pristen odnos, ki ohrani zaupanje celo tedaj, ko se vsi vznemirjajo. Srce tistega, ki sloni na Srcu, lahko ostaja mirno tudi v preizkušnjah. In samo Janez, ki je zmogel pred vsem spustiti Gospoda ter mu prisluhniti, je, četudi na začetku pobegnil kakor ostali, na koncu vendarle bil tam, kjer je moral biti - pod križem. Ker je znal najprej prisluhniti, je lahko izpolnil Načrt.

To pa je veličina zaupljivega odnosa, ki počiva na Jezusovem Srcu.