Mt 28,8-15
Prvo berilo nam danes govori prav o tem, kako Bog dela iz človeških grehov čudovite stvari. Nič ga ne more ustaviti. Oče dopusti, da Sina pribijejo na križ in ga nasilno umorijo. Pusti, da se zlo razbesni do konca nad njegovim Ljubljenim. Pusti, da človek spljuva v Drugega vse, kar ga teži, vse, kar ga boli, vse, s čimer je bil tudi sam spljuvan in ranjen. Ker človek zla, ki ga je prejel, sam po sebi ne more zaustaviti, ga širi naprej. Zato Oče dopusti, da se to zlo z vso silo zaleti v Sina in ga prebode. Da bi človek lahko odslej vsako prejeto zlo daroval na križ in s tem zaustavil širjenje. Ker ga edino prebodeni in vstali Sin lahko zaustavi.
To govori apostol Peter na binkoštni dan. Pove resnico, ne skriva, temveč jasno pove, kaj je naredilo zlo. Pove pa tudi, kaj je iz tega zla storil Bog. Preoblikoval ga je v žarke milosti, ki izvirajo iz prebodene strani.
Zlo je potrebno poimenovati kot zlo in ne opravičevati, vendar tudi izročiti in dati na križ, da bi tam ponovno izgubilo svojo širitveno moč. In Bog to zlo prav preko svojih ran pretvori celo v blagoslov.
Zato lahko v še tako težkih situacijah ponavljamo: "Vedno vidim pred seboj Gospoda, ker je ob moji desnici, da ne omagam. Zato se moje srce veseli in moj jezik raduje in v upanju bo počivalo moje telo."
Verovati v to, pomeni verovati v vstajenje. Pomeni biti nenehno na poti rasti. Tudi v veri. Vstali Jezus sreča žene na poti. Tako kakor tudi nas srečuje na poti, v položaju, ko dopuščamo spremembe, ko nismo "zabetonirani" v svoj prav. Takrat nas lahko sreča in oznani veselo novico, ki presega omejeni razum. Ker ta vesela novica oznanja, da bo sleherno zlo v našem življenju preoblikovano v dobro. Če bomo Bogu dopustili, da opravi svoje. In On dela. Nenehno. On nas srečuje. Nenehno.
In to v Galileji, kar pomeni v našem vsakdanu, v stvareh, ki jih sami po sebi najraje ne bi počeli. Ženam in po njih nam, naroča, naj vstopimo v to Galilejo, da nas bo lahko srečal, da bo lahko preoblikoval naš vsakdan. Kajti nič se ne da preoblikovati, ko je statično. Preoblikovanje se lahko zgodi v dinamiki, v gibanju. Zato je pomembna pot. Zlasti takrat, ko bi raje obtičali.
Na drugi strani pa vidimo velike duhovnike in starešine, ki se tega vstajenja neskončno bojijo, ker jih ogroža v njihovi statiki - duhovni in umski. Vse naredijo, da bi ohranili svoj položaj, da bi imeli svoj prav četudi so vedeli, kaj se je zgodilo. Tipično delo ogroženega človeka. Da bi varali sami sebe, morajo še druge.
»Recíte: Njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo mi spali.‘ In če bi to zvedel poglavar, ga bomo mi pogovorili in bomo naredili, da boste brez skrbi.«
Koliko strahu in koliko ogroženosti. In kaj vse je potrebno storiti, da bi se ubranili nemiru. A Življenje najde pot. Resnica najde pot. Ljubezen najde pot. Vedno.
Kakor pa se je govorica velikih duhovnikov in starešin razširila med Judi do današnjega dne, se je tudi med kristjani razširila govorica, da Gospod ni vstal. Ker se tudi kristjani bojimo vstajenja. Bojimo se Boga, ki je živ in govori! Zato še danes tako malo kristjanov veruje v vstajenje.
In prav ti veliki duhovniki ter starešine v nas bodo takrat, ko nismo pripravljeni stopiti na noge, vstati in hoditi, našli neskončno podkupovanj, da bi nas prepričali v to, da se ne da. Da je vstajenje nemogoče, kar pomeni da ima obup dokončno besedo.
Mi pa smo priče, da ima Nekdo drug zadnjo besedo. Tisti, ki je močnejši od zla, obupa in teme. Ime mu je Jezus. Vsak od nas ga je že nekje srečal. On je tisti, ki nam nenehno prihaja naproti, vendar ne v oblakih in ne v hudo letečih molitvah.
Obiskuje nas v čisto navadnem vsakdanu. In to večkrat na dan s tem znanim glasom: "NE bojte se!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar