Pripravljeni priti ven?

Tiha nedelja predstavlja situacije, ko tudi mi ostanemo tiho, brez besed, situacije, ki vzamejo upanje in naselijo občutek brezizhodnosti. Vsi jih poznamo. To je takrat, ko pridemo do konca. Do točke, ko se človeško gledano ne da narediti ničesar več. To so naši grobovi in zdi se, da jih ni malo.

Ko je Jezus izvedel, da je njegov prijatelj bolan, ni takoj odšel tja. Zakaj ne, ko ga je vendar imel tako zelo rad?

Tako se sprašujemo ob težkih situacijah in krivicah. "Bog, kje si? Zakaj te ni? Zakaj si to dopustil?" Marta in Marija v nas kričita: "Gospod, ko bi bil ti tukaj ..."  Zakaj, zakaj, zakaj?

Krivice in trpljenje ostajajo skrivnost. Nekatere odgovore dobimo v molitvi, nekatere bomo šele po smrti. A zanimivo, Jezus nas vabi, da ob krivicah ne sprašujemo zakaj temveč kako naprej?

Kajti: "Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin." Bog je ljubitelj življenja, On je vstali, pomeni, da Bog ne prenese zaprtih grobov. Žene ga, da bi prinesel vstajenje, nas potegnil naprej in ven iz vseh situacij obupa.

Ljudje smo tisti, ki pridemo le do groba, On pa nas hoče peljati preko, v vstajenje. Ljudje pridemo do krivic, bolečine in ujetosti, Gospod pa nas hoče peljati v svobodo.

A če smo iskreni, se te svobode bojimo. Bojimo se vstajenja, bojimo se Svetega Duha, ki oživlja. Ker spreminja in prinaša novosti, mi pa se svojih grobov, četudi imajo zadah, privadimo. Nočemo ven. In včasih je Gospod primoran "počakati tista dva dni", včasih mora kljub svoji lastni bolečini dopustiti, da okusimo dno, brezizhodnost, kajti pogosto šele takrat dovolimo, da kaj stori. Prej ne. Ker hočemo vse sami.

Ko pa pridemo do dna in naposled vendarle dojamemo, da sami ne zmoremo, Bog lahko odpre naše grobove in nas dvigne iz naših grobov. Šele takrat dopustimo, da v nas dihne svojega Svetega Duha, ki oživlja. Ne ker prej ne bi hotel, temveč ker mu prej večkrat tega ne dovolimo.

Jezus je za nas pripravljen tvegati vse. Čas, ko se odpravlja v Betanijo je čas, ko mu že močno grozijo s smrtjo. Tudi apostoli zaznavajo to srhljivost, a kljub temu Tomaž, ki se imenuje Dvojček pogumno vzklikne: "Pojdimo še mi, da umremo z njim!" A kakor vsi, tudi on, ko pride Njegova ura, pobegne.

V nas se nenehno bije ta boj med vero in strahom, med zaupanjem in dvomom, tudi mi imamo v sebi ta dva brata dvojčka, tistega, ki veruje in tistega, ki podleže strahu in pobegne.

V svoji pristnosti in iskrenosti nam je blizu tudi Marta, ki iskreno veruje, hrepeni in upa, vpije in prosi vstajenja. A ko pride čas zanj, se ga ustraši in protestira. Ko je potrebno odstraniti kamen, je prva, ki se upre. To je kamen naše vere, kamen spotike, kamen, ob katerem si moramo odgovoriti ali si vstajenja resnično želimo ali bomo na grob raje valili dodatne kamne izgovorov:"Gospod, že ima zadah ..."

Kajti vstajenje pomeni spremembe. Vstajenje od nas zahteva svobodo, zahteva odgovornost, zahteva odpoved nemoči. Tisti nemoči v kateri radi ždimo četudi že vstanemo iz groba. A Jezus vztraja: "Razvežite ga in pustite, naj gre!" Kajti On ve, česa smo sposobni in ve, katere povoje si sami navijemo zato, da bi lahko ostajali nemočni.

Dejstvo pa ostaja isto, takrat in danes.  

Če v vas prebiva Duh njega, ki je od mrtvih obudil Jezusa, bo on, ki je Jezusa Kristusa obudil od mrtvih, tudi vaša umrljiva telesa oživil po svojem Duhu, ki v vas prebiva. 

Če v nas prebiva Duh, ki je Jezusa obudil od mrtvih pomeni, da ne obstaja več sitacija, ki bi ne imela upanja, ne obstaja več grob, ki bi ostal zaprt, ne obstajajo več doline suhih kosti, ki bi ne imele moči, da oživijo. Duh, ki prebiva v nas je tisti, ki ima moč nemogoče spreminjati v mogoče. 

Vprašanje je ali si mi upamo Besedo, ki ima v sebi življenje, v grob tudi spustiti? Vprašanje je ali si res želimo slišati lastno ime in besede "Pridi ven!", stopiti na svoje noge, vstati in hoditi? Kajti to pomeni spremembo! To pomeni postati vstajenjski kristjani. Vsak dan, ne le 20. aprila.

Morda pa se te vere v velika Božja dela res bojimo zato, ker nam naši grobovi tudi "pašejo"?