Videti z očmi Boga

1 Sam 16,1b.6-7.10-13a
Ps 23
Ef 5,8-14
Jn 9, 1-41

Kakor vsa Beseda letošnjih postnih nedelj, je tudi današnja izredno bogata. Skupaj s katehumeni, ki prebirajo prav ta besedila, tudi nas Gospod vabi naproti Luči, da bi se pustili obsijati in umiti ter zagledati stvari na nov način. Z očmi Boga.

1.Gospod izbira zadnje

V prvem berilu, ko Jese preroku Samuelu ponosno pokaže svojih sedem postavnih sinov, prikrije pa najmanjšega Davida, se razkriva tudi naš odnos do Gospoda. Kolikokrat se pred njim "postavljamo" in mu dokazujemo, kako super so naši projekti, naše razmišljanje in naše ideje. Ne želimo biti spregledani, zato začnemo skrbeti za zunanje mesto, za "visoko postavo", da bi nas Bog in ljudje opazili. Pozabimo pa, da smo že davno prej sami spregledali pomembne dele našega srca in duše.

To so tisti deli nas samih, ki se jih sramujemo, ki niso hvalevredni niti častni. A Gospod se ozre točno na tega "pozabljenega Davida", na te dele, ki jih mi nočemo videti in želi, da jih postavimo na svetlobo, predenj. Da bi jih lahko očistil in poveličal, naredil za lepše in večje kot vse ostale dele, ki ne potrebujejo usmiljenja.

Gospod se obrača tudi k tistemu majhnemu v našem življenju in delu, ki ga sami ne cenimo. Tisto nepomembno delo, ki ga nihče ne vidi, tisto "pasenje drobnice", ki ni opaženo v očeh ljudi, je pa častno v očeh Boga. Skrita dejanja ljubezni, skrite molitve in solze, skrite dobre misli, skrito ... Kajti Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Gospod se vselej ozira na tisto v nas, kar je preprosto, čisto in lepo, da bi to pomazilil in ojačal.

In nenazadnje se Gospod ozira na vse tiste trenutke življenja, ko smo bili tudi mi od nekje "vrženi ven". Kakor David iz skupnosti bratov, kakor sleporojeni iz shodnice.  
Ko je Jezus slišal, da so ga vrgli  ven, ga je našel.
Jezus nas poišče in vidi prav ob trenutkih, ko se zdi, da smo od ljudi preslišani, spregledani, neupoštevani in tako ali drugače vrženi ven. Morda celo iz današnjih shodnic. Gospod vidi majhnega, ponižanega, da mu pogrne mizo sredi njegovih nasprotnikov in mu pomazili glavo. To je Bog. "Preseneča," bi rekel papež.

2. Postajati in ostajati kristjan je pot

Mož, slep od rojstva, je prispodoba nas vseh, slepih in umazanih od greha. Pri krstu smo bili milostno očiščeni in oprani, dane so nam bile Božje oči, da odslej ne bi bilo več situacije in dneva, ki bi se zaključil na Velikem petku, temveč bi v vsaki, še tako nemogoči stvari, lahko videli upanje, zaznali vstajenjsko veselje. To pomeni biti kristjan. In to ni lahko.

To, da smo bili pri krstu, je čista milost. Dejanje vere ljudi, ki so nas resnično ljubili. Nekje nazaj smo torej že srečali Jezusa, ki se je dotaknil naših oči in srca ter iz njih izpral vso blato in umazanijo. In ob tisti krstni kopeli - lahko bi ji rekli Siloa, kar v prevodu pomeni Poslani - smo tudi mi prejeli poslanstvo. Da gremo v svet kot kristjani, kot otroci luči.

Kristjan naj bi nenehno z razločevanjem preizkušal, kaj je Gospodu všeč in to tudi izbiral. A naučiti se prepoznavati Gospoda je proces.

Mož, ki je doživel Božjo milost, je bil šele na začetku svoje poti vere. Vedel je, da obstaja Nekdo, ni ga pa še spoznal po imenu. Pot je bila še dolga. Moral je preko nasprotovanj, preko ljudi, ki ga niso razumeli in so ga vlačili k farizejem, moral je preko zasliševanj, nasprotovanj. Kakor vsak, ki stopa po poti vere.

Sleporojeni in ozdravljeni je v nekem trenutku moral tudi preko svojih staršev, ki so na poti vere ostali za njim. Umaknili so se. Na poti vsakega od nas pride prelomna točka, ko postanejo starši, ne da bi zares hoteli, na poti rasti "nasprotniki", tisti, ki začnejo stvari ustavljati. Ker se ustrašijo. Ker tudi starše njihovi otroci presenečajo.

In nenazadnje je moral mož na poti svoje vere doživeti celo izobčenje s strani tistih, ki so se imenovali pravične.
Ko nam nasprotujejo neverujoči, je težko, a posebno zrelost vera doseže tkarat, ko se nasprotovanja pričnejo s strani verujočih, tistih "znotraj", tistih, ki bi naj razumeli, podprli ... Taka preganjanja so včasih najhujša in ni jih malo med nami. A tudi to je del poti, ki nas pripelje do točke, ko se je potrebno za Nekoga 100 % odločiti. In tam ga je Jezus našel, se mu razodel in rekel: "Veruješ v Sina človekovega?"

3. Biti otroci luči 

Sleporojenega je Gospod obiskal večkrat in ga vsakič povabil korak dlje. K luči. Biti kristjan pomeni začenjati vedno znova in se ne naveličati. Biti otrok luči pomeni se vedno znova pustiti poiskati od luči in stopati k njej, četudi nas to kdaj ustraši. Kajti stopati k luči pomeni tudi zagledati svoja in od drugih jalova dela teme. In teh ne želi videti nihče. Četudi so. Zato se umaknemo spet stran, v "varno temo".

Res, težko je verjeti, da je v Luči lepo. Da je Bog med nami. Vse najdemo za to, da opravičimo svojo nevero. Tu znamo prekositi celo farizeje, ki se nenehno borijo med resnico in strahom pred njo.

Moža  zaslišujejo, iščejo in preverjajo resnico, a ko do nje tudi pridejo, se je ustrašijo. Boga skušajo razumeti, ujeti v svoja merila in ker ne gre, ga vržejo ven iz svoje shodnice in se vrnejo k svojemu bogu, ki vsaj ne ogroža njihove slepote.

Biti otrok luči torej pomeni upati vzdržati ob Resnici, ki umije. Biti otrok luči ne pomeni Boga posedovati  ali  razumeti, temveč mu zaupati. Stopiti k Njemu in dopustiti, da z našega obraza umije vso blato, vse pljunke, vsa ponižanja in rane, ki so jih storili grehi ter nam vrne pogled, ki zmore videti globlje in dlje. Pogled, ki zmore v vsaki situaciji videti Jutro.