1 Pt 2, 4-9
Jn 14, 1-12
Vsak od nas se globoko v sebi boji zavrženosti. Čisto vsak. Bojimo se biti spregledani, pozabljeni, nepomembni in neopaženi. Hočemo biti srečni, izpolnjeni, hočemo biti podarjeni drugemu in potrebujemo drugega, ki se podarja nam. To nam daje smisel življenja. To je hrepenenje po nebesih, kjer je vse le še podaritev in sreča.
In Bog ve, kako zelo se bojimo zavrženosti in kako malo verjamemo v Božjo ljubezen. Prav zato je hotel prehoditi pot, ki nam prebuja srh. Prehodil je to pot zavrženosti in jo celo pretvoril v izbranost in dragocenost, da se ne bi nikoli nihče več počutil izključenega.
On je postal zadnji, kamen, ki so ga zidarji zavrgli. On je postal kamen spotike, ob katerega so se zaletavali mnogi. Za marsikoga ni bil le kamen, ampak je postal skala, ob kateri se je pohujševal.
Bil je živi kamen, ki so ga ljudje zavrgli. A postal je vogelni kamen. Ta isti kamen, ki so ga ljudje zavrgli, je bil pri Bogu izbran in dragocen. Ključen. In ta kamen je bil sam Božji Sin. Da bi nihče več ne pozabil, da je lestvica pri Bogu drugačna. Bog ne vidi, kakor vidijo ljudje, on ve, kako dragocen in izbran je vsak kamen, brez izjeme.
Vsi smo doživeli občutke zapuščenosti, izdanosti in zavrženost. In tam obtičali. Ali pa se začeli boriti in dokazovati svojo pomembnost.
Tu stopamo na področje, ki ga tako lepo opisuje prvo berilo - področje zunanjih služb. To področje je v mnogih primerih postalo in še postaja bojišče za iskanje in dokazovanje lastne moči in s tem prevlade nad drugimi. Tisto, kar se vidi navzven, ljudje hitro napravimo za lestvico pomembnosti in tekme, spregledamo pa jedro.
Jezus je sam pokazal, kako je vsak poklican, da se kot živi kamen vzida in pusti vzidati v duhovno zgradbo in tako na svojem področju daruje duhovne daritve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. In vsaka daritev je Bogu dragocena, brez bolj in manj ... ker tam ni lestvice.
V prvem berilu torej srečamo službo molitve in oznanjevanja Božje besede ter službo strežbe pri mizi, kamor bi lahko simbolno prišteli vsa za življenje potrebna opravila, službo, šolo študij, skratka vse tisto, kar ni najbolj častno in opaženo.Vse, kar je samoumevno, da bo narejeno.
In zdi se mi, da se je pri nas močno izoblikovalo mnenje, da so za področje molitve in oznanjevanja Božje besede določeni duhovniki, ostali pa opravljajo svoje delo "strežbe pri mizi". In če grem še ožje na področje strežbe pri mizi, se zdi, kakor da je to ostalo edino področje, kjer je ženska v Cerkvi najbolj zaželena in sprejeta. Ko pa želi postati sogovornica, dejavna in prisotna s svojo intuicijo, postane kar malo "nevarna". In to ni prav. To ni skladno s tem, kar Kristus imenuje Cerkev.
Možje, ki so bili izbrani za diakone, za tiste, ki bodo stregli pri mizi, so bili polni vere in Svetega Duha. Štefan, eden od njih, je prvi oznanjeval Resnico in zanjo dal svoje življenje. Prvi, ki je do konca izpolnil službo molitve in oznanjevanja Božje besede.
Pomembno je torej, da se v zunanjih službah ne izgubimo. Pomembno je, da vsak prepozna sebe kot tistega, ki je poklican moliti in oznanjevati Božjo besedo in to medtem ko streže pri mizi - medtem, ko opravlja in dela opravila, ki so potrebna. In pomembno je, da se tisti, ki se s celim življenjem na poseben način posveti poslanstvu molitve in oznanjevanja, upa tudi streči pri mizi.
Kajti postali smo izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, določeno za Božjo last. Poklicani k temu, da se na svojem mestu strežemo, molimo in oznanjamo. Poklicani smo k darovanju, ki nas edino lahko osreči. To pomeni stopiti v nebesa. To pomeni sprejeti služno duhovništva, zaupano vsem kristjanom.
Službeno duhovništvo mora zato vselej biti zgolj v službi splošnega duhovništva, da bi vsakega spomnili na to, da je izbran in dragocen kamen, poklican k daritvi. Službeno duhovništvo nikoli in nikdar ne bi smelo postati polje premoči, dokazovanja oblasti ali celo priviligirani kamen. Jezus je hotel mesto zadnjega kamna in ne mesto zlatega, središčnega, opaženega kamna, ob katerem se morajo vsi umakniti.
To je pot, ki jo je pokazal Jezus. Sebe samega je dal za Pot. Pokazal je, da pri njem ne obstaja priviligiranih kamnov in pomembnejših kamnov, temveč si želi ljudstvo, ki je živo, ki svoje življenje spreminja v pesem, v daritev ljubezni. Vsi v duhovnih poklicih naj bi še toliko bolj sebe in druge spominjali na ta velik poklic in dostojanstvo izvoljenega rodu.
Jezusova pot je za vsakega enaka. Ključno vprašanje je samo eno; Si upam Bogu dati vse? Si upam tako silno zaupati v Boga, da sem pripravljen izpustiti vse in postati poslušen Besedi, ki me vodi? Si upam postati kakor Jezus, ki je bil z Očetom eno? On ni govoril sam od sebe, ni opravljal del sam od sebe, ampak je pustil, da Oče deluje v njem. In delal je velike stvari. In še večje kot te lahko mi, če upamo izpustiti svoje poti in sprejeti Pot, ki nam je pokazana.
A tudi v nas se bodo takoj, ko bomo jasno prepoznali Pot, oglašali izgovori. Tudi mi nosimo v sebi Tomaža in Filipa. Tomaža, ki se ob spoznanju Resnice naredi čisto nemočnega in nebogljenjega. Tistega, ki nič ne zmore. "Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?"
In Filip, ki mu vedno zmanjka ravno še ena stvar za to, da bi potem res nekaj naredil. Samo še Očeta nam pokaži, pa bo zadosti. Samo še to izpeljem, potem pa res začnem drugače. Samo še to mi manjka, pa grem za Njim, samo še to moram končati, potem pa .... Potem pa?
Jezus je Pot odprl, zavrženost nima več smrtnega strupa. V Njem je namreč vsak enako poklican k vzidavi v njegovo Telo, vsak je enako pomemben, izbran in dragocen. Pokazal je, da pri njem ni lestvic nazivov in uglednosti. Vse, kar šteje je srce, ki ne prešteva, ampak da vse. Kjerkoli že.
Ni komentarjev:
Objavite komentar