Jn 13, 16-20
Pavel in Barnaba pogumno nadaljujeta svoje poslanstvo apostolov. Od Pafa se odpravita v Pamfilijo, nato v Antiohijo v Pizidiji ... na vsej svoji poti srečujeta sprejemanje in preganjanje, vedno z roko v roki. Milosti in nasprotovanja, potrditve in preizkušnje. To je izkušnja apostolov, to je naloga nas vseh danes. Da bi po nas, po naših besedah in preko načina našega življenja Božja beseda rastla in se vedno bolj širila.
Kje? Za to ni potrebno v Pamfilijo niti v Antiohijo niti v Jeruzalem. Dovolj je že vsakdanjost tam, kjer smo, dovolj so ljudje, ki so nam poslani na pot po Božji previdnosti, ljudje, za katere mislimo, da so močni (ker se take kažejo), v resnici pa iščejo besedo tolažbe in vzpodbude. Kdo jo ne?
Pavlu in Barnabu so načelniki shodnice dejali: "Brata, če imata kakšno spodbudno besedo za ljudstvo, govorita!"
In res, kako lačni in žejni smo tistih, ki prinašaj spodbudno besedo, veselo novico, evangelij! Kako lačen je svet ljudi, kristjanov, ki bi to zares delali, več, živeli!
In Pavel začne. S Staro zavezo, s potmi, ki jih je Bog namenil svojemu izvoljenemu ljudstvu in zaključi z Janezom Krstnikom, ki je edini od prerokov lahko pokazal Jagnje božje.
Zaključi torej z Janezom, ki nenehno spominja in poudarja to, kar je za Gospodovega učenca BISTVENO in kar radi spregledamo.
Za vsakega učenca, služabnika, poslanega, je bistveno, da je za Njim. Da si upa povedati: "Nisem tisti, za kogar me imate; a glejte, za menoj prihaja ta, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog."
Kakšna resnica in kakšna ponižnost. S to držo Janez ni razvrednotil svojega dela, poslanstva in vloge, poudaril pa je mesto Boga, Gospoda, ki je pred svojim služabnikom, ki je Prvi in Edini. On pozna Pot in Resnico, ne mi.
Zdi se mi, da vsakemu, ko se odloči slediti Gospodu in postati njegov služabnik, prej ali slej zmanjka drža Janeza Krstnika, drža in zavest, da služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji ko tisti, ki ga je poslal.
In sam Jezus v evangeliju, potem, ko učencem umije noge in tudi s svojim življenjem potrdi, da nas ne ljubi za hec, poudari: "Če to veste (da ne morete biti nad mano in pred mano), blagor vam, če boste to delali!"
Blagor vam, če boste upali biti zadnji, ker sem bil jaz med zadnjimi. Jezus je z umivanjem nog sprejel službo, ki je niso opravljali niti judovski sužnji, ampak le sužnji tujcev. Tako nizka je bila ta naloga. In tam najdemo Boga. Pri naših nogah, ki jih umiva. Blagor vam, če si boste upali tudi vi biti tam.
Blagor nam, če si bomo upali biti pri nogah ljudi, če si bomo upali biti med zadnjimi. In blagor nam, če bomo tam uspeli videti in pokazati Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.
Kajti ni nujno, da Jezusa uspemo zagledati na zadnjih mestih, zagotovo ga bomo pa zgrešili na prvih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar