Odločil je Sveti Duh in mi z njim!

Četrtek in petek

Apd 15,22-31
Jn 15,12-17
in
Apd 15,7-21
Jn 15,9-11

 In Sveti Duh vedno odloči in govori tolažilne besede. To ne pomeni sladke, ampak besede, ki osvobajajo, ki peljejo v svbodo!
Po številnih sporih, prerekanjih in iskanjih Božje volje, spregovori Peter, poln milosti: "Bratje, vi veste, da me je že davno med vami Bog izvolil, da so pogani iz mojih ust slišali nauk evangelija in vérovali. Bog, ki pozna srca, je zanje pričeval, ko jim je dal Svetega Duha kakor nam; tako med nami in njimi ni napravil razločka, ko je z vero očistil njih srca. Kaj torej zdaj Boga skušate, da učencem nalagate na tilnik jarem, ki ga niso mogli nositi ne naši očetje ne mi?  Pač pa vérujemo, da se po milosti Gospoda Jezusa zveličamo tako mi kakor oni."

In če smo iskreni, kolikokrat hočemo drugim ljudem vsiliti svoj način mišljenja, zlasti tistega, s katerim tudi mi nismo spravjeni? Peter iskreno prizna, da ne oni ne njihovi očetje niso mogli nositi na tilniku jarma, ki ga sedaj hočejo naložiti drugim. V tej veliki ogroženosti judovskih kristjanov je prepoznal tudi klic po tem, da sami premaknejo težišče svojega mišljenja. Niso pravila in zapovedi tista, ki prinašajo zasluženje odrešenja, ni njihov trud za dobro življenje tisti, ki jih dela kristjane, ampak milost Gospoda Jezusa. In ta milost se je razodela in izlila na vse, brez razločka. Na vsako srce, ki je bilo odprto.

S tem so bili vsi postavljeni tudi pred vprašanje ali so morda v vseh teh letih tudi oni sami postavili pravila in zapovedi, ki so sicer lahko tudi dobra, na prvo mesto, pred Boga? Koliko so v črko postave postavili moč odrešenja, preslišali pa Duha?

Bog pa, ki pozna srca, je zanje - za pogane - pričeval, ko jim je dal Svetega Duha kakor nam. In med nami in njimi ni napravil razločka. Z vero je očistil njih srca.
Vera dobi mesto pred postavo. Postava, učiteljica, se lahko umakne in da prostor veri, edinim vratom, skozi katera vstopa Bog. Ker ne želi vdreti.

In šele, ko je Peter upal povedati jasno besedo modrosti, so ljudje sploh prisluhnili vsem čudežem, ki jih je Bog storil med pogani. Pavel in Barnaba sta nenehno o njih govorila, a ni bilo posluha.

Kajti vse dokler je naše srce zaverovano v svoj prav, ne dopušča možnosti, da vstopi milost. Spregleda Gospoda, ki gre mimo... Ker nima kam vstopiti.

On pa želi vstopiti, da bi prinesel mir, veselje in ljubezen. Nenehno to troje. In kako potrebujemo tega veselja. Veselja ob spoznanju, da nas ima za svoje prijatelje, da nam je razodel vse, da nas ljubi kakor je njega ljubil Oče! Višje od te ljubezni ni nič.

On je v Očetu, mi v Jezusu, Jezus v nas. Ne po naših zaslugah, ampak smo za to bili izvoljeni. Vse, kar naroča je, da se ljubimo med seboj. Da se pripnemo na Očeta, v katerem je vsa resnica o našem dostojanstvu, naši ljubljenosti, hotenosti in vrednosti. In tam, pripeti na Resnico, ne moremo biti več ogroženi od soljudi. Naenkrat le-ti niso več nasprotniki, ampak bratje in sestre, do katerih lahko čutimo sočutje. Nič več ogroženosti.
A zato je potrebno eno: "Ostanite v moji ljubezni!"