1 Pt 3,15-18
Jn 14,15-21
Danes se Božja beseda prične s pripovedjo o tem, kako je Filip prišel v glavno mesto Samarije in tam oznanjal Kristusa. Oznanjal je njegovo besedo. In izmed množic, ki so ji prisluhnile, so začeli nečisti duhovi odhajati, hromi in šepavi so bili ozdravljeni. V mestu je zavladalo veliko veselje!
V tem mestu je vse oživelo, prišel je nov dih življenja, mesto je hodilo! Mesto je živelo!
In to mesto je simbol življenja vsakega, ki posluša Besedo in ji sledi. Kjer Beseda najde vero, kjer dobi prostor v srcu in telesu konkretnega čoveka, vse oživi.
Beseda prinese svobodo - zli duhovi odhajajo, prinese dinamiko - hromi in šepavi so ozdravljeni. Prinese gibanje, spremembe, korake, pot! Nič več ni statike, nič več zadušljivosti in ujetosti, temveč se zgodijo premiki.
To je duša, ki dovoljuje, da jo Bog preseneti, srce, ki shodi v zaupanju in ne (še) v gledanju.
Jezus v svojem govoru pred trpljenjen, nenehno kliče, da je resnična ljubezen v tem, da izpolnjujemo zapovedi. Da smo poslušnosti Drugemu. Zapoved v sebi ne skriva nič nasilnega, nič od tega, kar večina sliši ob tej besedi.
Kajti Jezus ni dal večje zapovedi, kot je ta, da se ljubimo med seboj. Da se pustimo ljubiti - drugim in sebi - ter prejeto ljubezen vračati. To pa ni drugega kot neskončen klic po usmiljenju in sočutju. Pravo nasprotje ukazovalnosti, grobosti, arogantnosti, napadalnosti in nasilju.Vse to si lahko, če se tako odloči, dovoli nekdo, ki s počuti ogrožen.
In pred tem nas svari apostol Peter v svojem prvem pismu. Svari nas, naj se ob drugače mislečih ne počutimo napadene ali ogrožene, naj ne skočimo v napad, temveč: "Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte krotko in spoštljivo, iz dobre vesti ..."
V tem se skriva velika skrivnost evangelizacije. Kakor je te dni opozarjal papež Frančišek, moramo najprej mi, med seboj postati odprti drug do drugega, ljubeči, spoštljivi, dovoliti si moramo, da se spoznamo. Potem lahko gremo ven.
Če nas bo kdo vprašal za razlog upanja, ki je v nas, pomeni, da bo v nas to upanje najprej zaznal in opazil sam. Pomeni, da moramo najprej mi med seboj in s seboj živeti v miru, v spravljenosti in veselju.
Samo pristno veselje, ki pa ni naše delo, lahko nagovori svet, ki tega veselja ne more poznati. Ga pa išče. Ne da bi vedel.
In kristjani smo tisti, ki naj bi živeli tako, da bi druge, ob pogledu na nas, zažejalo po tej svežini evangelija, po novosti, živosti, hoji, dinamiki. Da bi se ob nas lahko vprašali za razlog našega upanja.
Kar je Božje, je vedno novo, se ne ponavlja, ni dolgočasno, ampak diha! To je evangelij, to je Beseda, ki je polna Svetega Duha, ki vse prenavlja, vse oživlja in vse očiščuje.
Odgovarjamo pa naj krotko in spoštljivo. To pa lahko le tisti, ki je resnično močen, ki ni ogrožen, ki se ne počuti napaden, ki ve, da je njegova moč in vrednost zakoreninjena v obljubi, da nismo sami.
Sveti Duh prihaja. Prihaja z vsako Besedo. On je moč, ki jo prejemamo z višave. On ne zataji, ne pušča nas sirot, združuje, kar je razdvojeno, povezuje, kar je razbito, zdravi, kar boli ...
On lahko vse, kar je po človeško umorjeno, oživi. On je obudil Jezusa in ta isti Duh prebiva v nas. Isto moč ima v nas, kakor je imel v Jezusu. Torej? Ker jaz živim, boste živeli tudi vi!
Sveti Duh prebiva v naših srcih, tja tudi prihaja vedno znova. Da bi vendarle živeli iz njegove moči in nikoli ne potrebovali nasilja, arogantnosti, zavisti, spotikanj, napadov, prepričevanj ... da bi upali biti krotki in spoštljivi. Ker to je Bog. Krotek in spoštljiv. Vedno. Nenasilen.
Potrebno je torej, da še ostajamo v tej "zgornji izbi" in prosimo za dar Svetega Duha. Da oživi in omehča naše družine, skupnosti in občestva. Da prinese novost evangelija, vedno svežega, vedno novega. Da odpre okna, da prepiha zatohle sobe, da postavi na noge šepave v upanju in hrome v poslušanju, da izžene iz nas duhove napadalnosti in med nas prinese sožitje in veselje.
Da začnemo zares ljubiti in s tem izpolnjevati zapoved, ki je v resnici naša največja milost.
To je Duh resnice. In res ga potrebujemo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar