Jn 14, 21-26
Upam si trditi, da je osrednji dogodek današnje Božje besede prav čudež, ki bi ga lahko označili za danes enega najbolj aktualnih in potrebnih. V sebi in okrog sebe namreč prepoznavam veliko hromih ljudi, ki so v nogah brez moči, ljudi, ki nikdar niso zares hodili po svojih nogah. Parov, kjer se vsak samo naslanja na drugega, družin, kjer se ne ve, kdo je kdo, skupnosti, kjer se vsak izogiba odgovornosti za svoje reakcije.
In na koncu ima vsak od nas v sebi tudi del, ki ne deluje, se ne odziva, ampak je ostal ali postal hrom, trd, nečuteč, nesposoben za samostojno življenje. Vsaj počuti se tako. In noče in noče na noge, noče odrasti, noče postati krepak niti močan. Preprosto noče hoditi.
V evangelijih pogosto zasledimo Jezusov poziv: "Vstani, hodi!" Apostolska dela so še bolj polna čudežev, ko nekdo na Besedo vstane, poskakuje, hodi, zaživi! Lahko bi jim rekli kar čudeži vstajenja, kajti nikoli ni šlo zgolj za telesno ozdravitev. Skupaj z nogami, ki so se utrdile in vstale, je zapela in vstala tudi duša. To pa je čudež, ki ga danes najbolj potrebujemo - vstajenje duše, ki bi lahko zapela življenju.
V sebi zaznavam strah pred besedo odrasti, postati odrasel. In mislim, da vem zakaj. Zdi se mi, da okrog sebe srečujem malo odraslih ljudi, ki so zares odrasli, v pravem pomenu besede - ljudi, ki zmorejo biti samostojni, z zdravim zaupanjem vase in v Boga, ki zmorejo sprejemati odločitve in ne pustiti, da se za njih odloča življenje ali mnenje večine, ki zmorejo sprejeti popolno odgovornost za svoja dejanja, reakcije in ki zmorejo sprejeti tudi svojo temeljno osamljenost in dejstvo, da jih drugi ne morejo dokončno izpolniti.
Vsak od nas se lahko vsaj v enem delu prišteje med te neodrasle. V vsaj kakšni stvari, v kateri je ostal od rojstva hrom, z občutki, da ne zmore, da noče, da mu "paše" ostati hrom. Včasih nam "paše", da so vsega krivi drugi, včasih nam paše, da se počutimo nesposobni in imamo s tem razlog, da ničesar ne spremenimo.
Vsem nam torej veljajo Pavlove besede: "Postavi se pokonci na noge!" Na svoje noge, v svoje življenje in ga živi!
Včasih je težko vstati, odrasti in postati odgovoren, ker se ob tem soočamo z velikim strahom pred prihodnostjo. Pred tem kako naprej. A Jezus nas tudi tu ne pusti same. Ves čas ponavlja in poudarja enost z Očetom, poslušnost Očetu, zagotovilo, da vsak, ki bo poslušal Njegov glas, bo s tem odprl vrata njegovi in Očetovi ljubezni. In prišla bosta in prebivala pri njem. Tako bo milost lahko delala dela, ki so večja, kakor jih je delal Jezus sam. Res, naša vera določa širino in globočino milosti, ki se lahko zgodijo. Vera v Besedo. In ponižnost pred njo.
Ponižnost, ki Besedi dovoljuje, da lahko ona vodi. Ona, ki pozna pot, ker je Pot, ki pozna resnico, ker je Resnica, ki pozna življenje, ker je izvir Življenja. To Besedo nas Jezus nenehno vabi poslušati in izpolnjevati. Za to pa je potreben pogum zaupanja v Boga.
Težava je v tem, da imamo sami pogosto napačno podobo Boga. Zato tako težko zaupamo. Bog, ki se razodeva v Pismih, pa je tisti, ki se razodeva tudi v časih, ko mu mi nismo zvesti.
"Četudi je dovolil, da so vsa ljudstva hodila svoja pota, sebe ni pustil brez pričevanja", pravi Pavel.
Ljubezen deluje zaradi tega, kar je in ne zaradi našega zasluženja. Kljub nezvestobi ljudstva, je izkazoval dobrote, dajal z neba dež in rodovitne čase, dajal hrano in srca napolnjeval z veseljem. Kakšni darovi! In te darove daje nenehno. Vse, kar upa, je, da bo nekje našel odprto srce. Vsaj eno. To je Njegovo veselje.
In ta Bog, ki nas vabi k zaupanju vanj se razodeva tudi kot tisti, ki vsako slabo obrača v dobro. Kako pomenljivo je brati, da so apostole nenehno preganjali, odslavljali, pošiljali drugam, a prav to zlo in trdosrčnost ljudi, je Bog uporabil za to, da se je z njihovimi selitvami evangelij še hitreje širil.
Bog, ki ljubi ne da bi zahteval zasluženje in Bog, ki vsako zlo zmore obrniti v blagoslov, pa jeBog, ki mu je lažje zaupati, vstati pokonci na noge in hoditi za njim ali ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar