1 Pt 2, 20b-25
Jn 10, 1-10
Kdo si ne želi polnega, osrečujočega življenja? Kdo ne sanja o življenju v izobilju, o zelenih, sočnih pašnikih, na katerih se lahko spočije in zadihata duša in telo? Kje to najti? Je to na zemlji sploh mogoče?
Danes obhajamo nedeljo Jezusa, dobrega pastirja. Pastirja, ki zna povedati tudi resnico. Besede, ki so trde, ker imajo v sebi življenje in moč, da spreobračajo, kar noče biti spreobrnjeno in obujajo, kar noče biti obujeno. Zato mnogi odhajajo. To pravijo evangelijih tega tedna in evangeliji, ki jih gledamo danes.
Obljube tega sveta so sladke, a pustijo prazno srce in ranjeno telo. Oblačijo se v lepe kožuhe in prihajajo zato, da ropajo, koljejo in jemljejo polnost življenja. Jezus, resnični dobri pastir pa prinaša Obljubo, ki ostaja in ne izda.
Zato ne prihaja z reklamami, z dokazili in prepričevanjem. Ne prihaja s senzacijami in sladkobo. Prihaja z resnico. Z resnico, ki lahko tudi do srca pretrese. Kakor na binkoštni dan vso Izraelovo hišo.
Bratje, kaj naj storimo?
Jezus o sebi pravi: "Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme se bo rešil."
S tem nam daje odgovor in razkriva nov ščit. On sam je vstopna točka in merilo, skozi katero moramo spustiti vsako misel. Da se preveri v Njem, ki je resnica.
Skozenj moramo spustiti vsako slišano človeško besedo. Preveriti moramo ali govori resnico ali laže, krade in prihaja zato, da rani.
Skozenj je potrebno spustiti vsako sliko in podobo, tudi tisto iz jumbo plakatov, reklam in TV. Da nas ne bi umazala in oropala.
Skozenj moramo spustiti vsako gesto in dejanje, ki nam je bilo storjeno in preveriti ali potrjuje resnico o nas samih in Bogu ali ne.
In nenazadnje je skozi ta vrata potrebno spustiti tudi vse misli, besede in dejanja, ki jih želimo izreči in storiti mi sami. Preveriti ali so resnično Resnica.
Biti vratar ob vratih, ki je sam Kristus, odločati, katere stvari lahko vstopijo v naša srca in katere morajo ostati zunaj, odločati katerim svojim besedam bomo odprli vrata, da odidejo in so izgivorjena in katerim ne, je poslanstvo, ki ga Jezus imenuje poslušanje Glasu. Poslanstvo, ki ga blagruje!
Kajti zelo pomembno je postati ta vratar, ki prepoznava glas Dobrega, glas Resnice in mu sledi. V tem je resnična paša. V Kristusu, edini resnici, vse naše življenje postaja hoja noter in ven in vendar hoja po pašnikih počitka in poživitve. Ker resnica ne oropa, ne pusti praznine in ne izda.
Obenem pa so vrata pomembna še zaradi nečesa drugega.
Do nas nenehno prihaja zlo, prihajajo krivice, prihajajo laži in nas napadajo. Človeško gledano se v nas upravičeno porodi jeza in potreba po zadostitvi teh krivic. Stvari se lotimo sami. Zato sramotenje vračamo s sramotenjem, trpljenje in udarce pa z grožnjo in manipulacijami. S tem pa postajamo tatovi in roparji samim sebi.
V to naše zblojeno stanje vstopa vstali Jezus, poln poveličanih ran. Da bi nas za vselej osvobodil igre moči. Kako?
"Za gotovo védi torej, vsa Izraelova hiša, da je Bog tega Jezusa, ki ste ga vi križali, postavil za Gospoda in Maziljenca,« razlaga Peter.
Ta Jezus, ki je postal deležen vsega zla, sramotenja, ponižanja, krivic in udarcev, je vse to že ponesel na les. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. On je postal pretvornik našega zla, naše agresije, naše maščevalnosti. To dokazujejo poveličane rane. To dokazuje njegov križ - pretvornik zla.
In če ima On moč vsakršno zlo pretvoriti, postane modro postati ta vratar, ki razločuje in sprejema dobro, krivice in bolečine pa prepušča njemu, ki pravično sodi.
In On, ki pravično sodi, stori, da se pred mano, vpričo mojih nasprotnikov pogrinja miza in mazili moja glava. To je zmaga Boga.
To je zmaga tistega, ki zaupa v Glas pastirja. Ta ve, kaj je vredno spustiti v srce in kaj mora ostati zunaj. Ve tudi, kaj sme biti izgovorjeno in kaj je le tat in ropar, ki želi oropati drugega. In nenazadnje ve, da se ni potrebno maščevati na lastno pest, temveč vse zlo pustiti, da vstopi skozi Vrata in se pretvori v blagoslov.
Morda pa je to tisto življenje v izobilju, življenje na pašnikih, kjer se duša umiri in telo odpočije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar