Apd 15, 1-6
Jn 15, 1-8
»Ako se po Mojzsovem običaju ne daste obrezati, se ne morete zveličati.«
Mislim, da je ta napis pogosto nad vrati naših verskih občestev. Če nimate vseh zakramentov, se ne morete zveličati. In zapremo vrata. Če ne zares, pa vsaj v srcu. Če ne hodite redno k maši, niste naši. In zapremo vrata. Če ne zares, pa vsaj v srcu. In to se čuti. Ljudje se med nami ne počutijo prijetno. Nehote pred njih razgrnemo kopico predpisov in pravil, ki naj bi jih upoštevali in šele nato smeli pripadati našim skupnostim. Kako zmotno. Pavel in Barnaba sta se s takimi nemalo sprla in sporekla. Koliko bi se šele z nami!
Njuno srce je bilo resnično odprto za Duha, ki je narekoval in vodil, ki je hrepenel in še vedno hrepeni po tem, da bi zajel čim več ljudi. Zanj niso najprej pogoj zakramenti. Ni najprej pogoj izpolnjevanje vseh predpisov. Ne, žeja ga po človeških srcih, da bi jih osrečil, napolnil z mirom in močjo, da bi lahko skupaj z njim ta srca premagala stiske tega sveta in prišla Domov!
In temu Duhu sta bila poslušna Barnaba in Pavel. Ostali pa so se spotikali v črko postave, ki naj bi prinesla odrešenja. Pa ga ne more.
Ko sta prišla v Jeruzalem, v središče takratne Cerkve, se je zgodilo nekaj, kar tudi danes ni nepoznano: "Vstali so nekateri verniki, ki so bili iz farizejske smeri, in so trdili, da jih je treba obrezati in jim ukazati, naj spolnjujejo Mojzesovo postavo"
In so spet bili pametnejši od Boga. Nemalo časa in konfliktov je bilo potrebnih, da so nekateri uspeli slišati pričevanja o tem, kaj vse je tem poganom storil Bog. Nekaterim bratom pa je pripovedovanje Pavla in Barnaba prinašalo veselje.
Zbrali so se torej apostoli in starešine, da bi to vprašanje presodili.
In zares sem hvaležna, da je takrat deloval Sveti Duh. On dopušča naše konflikte, a na koncu pove svoje. Zmaga! In to je dobro vedeti. Ta zmaga Duha je pomenila, da smo to vero lahko sprejeli tudi mi. Kajti mi izhajamo prav iz teh poganov, ki so se spreobrnili h Kristusu!
Naši konflikti, četudi neumni, so včasih dopuščeni in pretvorjeni v "obrezovanje trte". Stvari se prečistijo. Ostane bistveno. Ostanejo tiste mladike, ki koreninijo v Kristusu in kot take obrodijo dober sad!
Mi zahtevamo od ljudi obrezo zato, da bi ustrezali našim ustaljenim kalupom, Bog pa obrezuje zato, da bi bili še bolj to, kar smo. Njegovo obrezovanje je drugačno, ni nasilno in ne spravlja nas v kalupe. nasprotno, iz nas izvablja najlepše in najbogatejše dele nas samih. Da bi zažareli v vsej lepoti.
In celo z našimi, človeškimi obrezovanji, ki so včasih res kruta, stori to, kar zna le On. Naš greh in omejenost uporabi in pretvori v obrezo, ki odstrani, kar ni njegovo. Kajti veliko noč - prehod skozi smrt obreze, preživi samo Božje. To, kar ostane, pa rodi resničen sad veselja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar