Jn 14, 1-6
Ko je Pavel prišel v Antiohijo v Pizidiji, je v shodnici ponovno govoril. Govoril je o besedi odrešenja.
Kaj to pomeni za nas? Kaj je za nas beseda odrešenja? Jo še uspemo razbrati in zaznati v dogodkih našega življenja? Kajti tudi naša življenjska pot v sebi skriva to besedo odrešenja.
Ko grejo stvari prav in po načrtih, morda še uspemo kdaj videti in zaznati, da je naše življenje odrešeno, v blagoslovu, morda nam kdaj celo uspe videti Jezusovo očitno delovanje v dogodkih vsakdana ...
Kaj pa ko pride težko? Ko stvari ne grejo več v nobeno smer, ko se vse zdi le še nek trud, ki nima okusa in nima smeri? Kako takrat brati evangelij našega življenja?
Pavel razlaga: "Tisti namreč, ki prebivajo v Jeruzalemu, in njih poglavarji ga niso spoznali in so s svojo sodbo dopolnili besede prerokov, ki se beró vsako soboto. In čeprav niso našli nobene smrti vredne krivde, so od Pilata zahtevali, naj ga dá usmrtiti. Ko pa so dopolnili vse, kar je o njem pisano, so ga sneli s križa in položili v grob."
Ko beremo dogodke pasijona so vanje zajete vse naše polomljene situacije, vsi trenutki in obdobja, ko tudi mi nismo prepričani ali hodimo prav ali delamo prav ali sploh še kaj razumemo.
Včasih težka stanja povzročajo situacije, ko se zdi, da nas drugi obsojajo. Takrat, ko se počutimo kakor bi nas kdo "želel usmrtiti" , kakor da druge jezimo in jim gremo na živce. In nasprotno - trenutki, odnosi, situacije, ko bi sami najraje drugega "usmrtili", ker nam gre na živce. Preprosto zato, ker ni po naših merilih ali zato, ker nas v nečem spominja na nas same. Na tisti del, ki ga itak sovražimo in ne sprejemamo. Včasih pa zato, ker nas je ta drugi globoko prizadel.
In med seboj se pogosto resnično križamo. Z besedami nasilja, z odhodi, z manipulacijami, z igro moči ...
Enkrat smo križani mi, drugič mi sami križamo druge. To so dogodki, ko teče kri, največkrat nevidno, v duši. Dogodki, ko se zdi vse končano, zaključeno, brezizhodno.
Toda Bog ga je obudil od mrtvih. Več dni se je prikazoval tem, ki so bili z njim prišli iz Galileje v Jeruzalem, in ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom.
Sami v svojih situacijah uspemo priti le do točke "groba", potem pa ne znamo več naprej. In tam tako hitro pozabimo na Jutro, ki je spremenilo vse. Na Jutro, ki ni prišlo zaradi našega napora ali zasluženja, temveč zaradi Ljubezni. In to Jutro hoče priti v vse naše brezizhodnosti, vse naše polomljene odnose, razpadle sanje in krvaveče duše.
To je za nas beseda odrešenja. To, da v točki "nič" pride čas za Boga. Tam začne delovati on na način, ki nas presega.
Jezus v evangeliju pravi: "Odhajam, da vam pripravim prostor." Bog se včasih navidezno skrije, zdi se, kakor bi ga naše stiske ne brigale. V resnici pa je ta navidezni odhod Boga le čas priprave na vstajenje. Na tisto novo, ki bo zraslo iz našega pogorišča. Ta čas, ki je skrivnosten in nad njim nimamo kontrole, je čas, ko Bog deluje na skrivnem in pripravlja prostor za to novo lepo, ki ga namerava storiti. To je Jutro, ki se naznanja v vsaki Golgoti.
In takrat, ko mislimo, da nas je Bog najbolj zapustil, da se je najbolj oddaljil in ga ne briga, ostaja Bog najbižji. "Odhaja", da pripravi prostor za novo rojstvo, za vstajenje. Zato čas priprave, občutkov zapuščenosti in samote ni več brezvezen. V Njegovi luči so prav to tisti "trije dnevi", ko je Sin človekov prebival v globini zemlje ... ko se je celotno stvarstvo pripravljalo na Jutro, ki je za vedno prineslo upanje.
Jezus ve, zakaj ponavlja: "Vaše srce naj se ne vznemirja. V Boga verujete, tudi vame vérujte." On ve, kaj pripravlja takrat, ko mi ne moremo več storiti ničesar.
Ni komentarjev:
Objavite komentar