Jn 14, 7-14
Tokrat lahko spremljamo dramo med Pavlom in Barnabom ter Judi, starešinami, mestnimi poglavarji, skratka tistimi, "ta uglednimi".
Beseda apostolov postaja rodovitna, ima uspeh, ker ni zgolj človeška, ampak se pusti voditi SvetemuDuhu. Govorijo to, kar so slišal in videli, to, kar jim je bilo naročeno. Poslušni so Besedi, zato milost lahko deluje.
Takemu delovanju pa se logično upre človeška borba za oblast, moč in pomembnost. Judje, ki skušajo s svojimi besedami pridobiti ljudstvo zase. In ker jim ne uspeva, postanejo zavistni. Začnejo manipulirati, nasprotovati, poniževati. Prične se maščevanje.
A kdaj postanemo res zavistni? Zavist je tista, ki naznanja, da nimamo nečesa, kar smo prepričani, da bi morali imeti. In ko vidimo, da to imajo drugi, postanemo zavistni in ljubosumni.
Dva razloga sta lahko, da nimamo tega, kar bi morali imeti. Prvi je ta, da nam je bilo to namenjeno in smo tako ali drugače zapravili, izgubili. Takrat ne prenesemo, da drugi to isto stvar še imajo. To je srčika greha. Vzame, kar vemo, da bi morali imeti (dostojanstvo), nato pa nas naredi zavistne do vseh, ki ga še imajo.
Judje so vedeli, da bi oni najprej morali prejeti Božjo besedo in jo oznanjevati. A so se pred njo zaprli. Zato jim Pavel in Barnaba odkrito povesta: "Vam je bilo treba najprej oznaniti božjo besedo; ker jo pa zametujete in se imate za nevredne večnega življenja, glejte, se obrneva k poganom"
V tem stavku pa je skrit tudi drugi razlog za to, da postanemo zavistni. Imeti se za nevredne večnega življenja. Včasih se zgodi, da v srcu dobro vemo, kaj moramo storiti, kaj je pravilno in k čemu smo poklicani po navdihu Svetega Duha. Pa si tega ne dovolimo. Iz različnih razlogov. Morda iz kaznovanja samih sebe, iz nespoštovanja do sebe in zato, ker se ne znamo imeti zares radi. Včasih zato, ker nas navdihi in vzgibi srca prestrašijo in ker zahtevajo napor, večkrat smer proti glavnemu toki, ki kar vleče ... Božje povabilo vedno potrebuje odločitev. Potrebuje odgovor ob katerem se je potrebno odločiti.
In ko se sami ne odločimo ali to zamudimo, nato pa vidimo drugega, ki si je upal tvegati in si nekaj dovoliti, postanemo jezni, zavistni. Globoko v nas nekaj močno zaboli. In boli.
A tudi takrat imamo možnost odločanja o tem, kako bomo odreagirali. Kakor Judje, ki so začeli proti Barnabu in Pavlu vojno z maščevanjem, poniževanjem in hujskanjem drugih ali se bomo obrnili k tistemu, kateremu ni nikoli prepozno dati odgovor ali ga vprašati: "Gospod, kaj želiš, da storim? Kaj naj storim, da bom tudi jaz srečen in rodoviten?"
Pri Bogu ni nikoli prepozno.
Jezus sam pravi, da nam je pokazal pot, da jo sedaj poznamo. On je pot. On je ogovor.
Vsi si želimo biti srečni in vsi rodovitni. A prav ta sreča in rodovitnost je skrita v poslušnosti. Jezus, ki o sebi pravi: "Besed, ki vam jih govorim jaz, ne govorim sam od sebe. Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela."
Sin, ki je popolnoma eno z Očetom, poslušen, postaja rodoviten.
V tem je tudi naša rodovitnost in sreča. V tem, da znamo prisluhniti Besedi in se po njej ravnati, po njej uravnavati svoje govorjenje.
Takrat in šele takrat bomo tudi mi resnični apostoli, po katerih bo Gospod lahkoizvrševal velika dela milosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar