Apd 14,19-28
Jn 14, 27-31a
Ta teden je Božja beseda tako bogata, da kar kliče po tem., da bi jo vzeli zares! No, ta teden je bil tudi bogat z obveznostmi in ponovno doživljam, kako so lahko vse te stvari lahko kakor preganjalci za Božje stvari. te preganjalce sta dobro poznala tudi Barnaba in Pavel. Spremljamo ju na njunih poteh, kjer sta nenehno oznanjala veselo novico - odrešenje. Ljudem sta oznanjala, da niso oni Bog. In to je dobra novica. Pomeni, da so odrešeni in osvobojeni od nekoga Drugega in da je to čisti nezaslužen dar.
Pa so ju preganjali. Kaj pa drugega. Ljudje ne prenesemo dobrih novic. Postanemo nevoščljivi, zavistni, ljubosumni. Res, živeti kot odrešeni, terja pogum. Nič več jamranja, nič več nemoči, nič več vloge žrtve, ko so vedno krivi drugi. Ne, res ne paše vedno biti odrešen...
Pavla so celo kamnai ter ga vlekli iz mesta ven, misleč, da je mrtev. Ko pa so ga obstopili učenci, je vstal in šel v mesto; naslednjega dne je z Barnabom odšel v Derbe. Neverjetno. Kakor v risankah, ki smo jih gledali. Lahko so se tisočkrat pretepli, lahko je na njih padla tonska omara ali drevo, pa so se le malo sploščili, nato pa vstali in leteli naprej ... Tako nekako Pavel. Nepremagljiv. Le da to ni risanka, ampak moč Duha, zaščita evangelija, ki ne more biti ubit. Bolj kot se ga preganja, bolj živi in se širi.
In tako je tudi bilo. Povsod so ju sprejeli, a nikjer brez preganjanja. Vedno sta odhajala naprej. Presunljivo pa je to, da sta se po Derbah ponovno odpravila v Listro in Ikonij, prav tja, od koder so ju nasilno odgnali in kjer so ju skoraj ubili. In sta potrjevala učence in jih opominjala, naj vztrajajo v veri. Noro, kakšna vera in zaupanje v Duha, ki vodi.
Ob tem se spomnem na pomenljive besede Pavla, ko je zapisal: "Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje. Čeprav še živimo, nas zaradi Jezusa vedno pošiljajo v smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem mesu."
Kakšna vera, kakšna potrditev v veri! Si mi upamo tako silno verovati Besedi, Bogu, ki ve, kaj dela in nas ščiti?
Torkova Beseda šrikazuje tudi neverjetno moč, ki jo daje prav skupnost učencev, ki apostola podpirajo. Pavel, skoraj mrtev, je oživel takrat, ko so ga obstopili učenci. Takrat je dobil moč, vstal in šel v mesto. Na koncu pa piše, kako sta se z Barnabom precej dolgo mudila med učenci. Ta družba, to prijetno druženje, je bilo zanju najmočnejša terpija in zdravilo. Kako pomembno je, da bi ponovno oživili naša občestva, da bi ponovno postala topla in prijetna, prijazna in ljubeča, taka, ki dajejo zagon in moč. Kako pomembno in kako potrebno! Da bi bili pričevalni tudi navzven.
To so občestva, ki so sestavljena iz ljudi, ki zmorejo prejeti Kristusov mir, ki ga obljublja v evangeliju. Mir, ki ga svet ne more dati. Svet daje preganjanje, težave, nasprotovanja, stisko ...Kristus pa prinaša mir. Ne izven tega sveta preganjanj, ampak prav sredi njih.
To je skrita moč Boga, ki jo poznamo kristjani. Bog je naša moč, ki jo svet išče in dokazuje z nasiljem, On pa s tem, da vstopa v zlo teg sveta in ga pretvarja v dobro. Njemu vladar tega sveta ne more nič, a se mu izroči v roke zato, da bi mi prejeli moč in milost vstajenja.
Ljubezen je že tu in je za nas že zmagala, le sprejeti jo je potrebno.
Jezus je hotel, da svet spozna, kako ljubi Očeta prav po tem, da ga posluša in sledi besedi Očeta. Da bi tudi mi upali slediti Besedi, se pustili voditi Ljubezni in ne brezglavo iskali miru, ki ga svet obljublja, a ne more dati. On ga pa lahko. Prav sredi preganjanj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar